Firbcologi so se odpravili na snemanje v slovenske soline. Preverite, kaj vse so izvedeli.

V preteklosti je bila sol kot "zlato", saj je bila menjalno sredstvo, pa tudi osnova za konzerviranje jedi (za ozimnico, ko še niso poznali hladilnikov; npr. suhe salame, soljeno, zorjeno meso, ki so ga sušili na podstrešjih). To lahko počnemo seveda še danes.

Kaj sploh potrebujemo, da lahko iz morske soli pridobimo sol?

Prvi pogoj je seveda slana morska voda in pa površina (bazenček), ki ne prepušča vode, da bi odtekla v globlje pasti. Pomembni so tudi vremenski pogoji (sonce, veter, topel zrak), da lahko voda izhlapeva.

Nekoč je bilo v Tržaškem zalivu in Istri veliko manjših in tudi večjih solin (npr. v Miljah, Kopru, Izoli, Luciji), a so se do danes ohranile le še Sečoveljske in Strunjanske soline.

Gre za soline, kjer se pri pridelavi uporabljajo povsem tradicionalna orodja in načini. Pridelano sol na pobočju z naravnim naklonom pograbijo z lesenimi strgali in jo pustijo, da se odcedi. Suho sol poberejo ročno, tovorijo z vagončki in skladiščijo v odlagališčih.

Kakšno je delo solinarjev?

Delo solinarjev se v poletnem času začne zgodaj zjutraj, saj je sol treba še pred poldnevom pobrati iz bazenčkov. Ponovno pa solinarji bazenčke obiščejo zvečer, ko preverijo, koliko soli se je nabralo čez dan in glede na vremenske razmere prilagodijo in pripravijo morebitno dodatno opremo ali zaščito. Vsak solinar na dan v poletnem času ročno iz bazenčkov natovori okrog dve toni soli.

Hiške ob bazenčkih solin se uporabljajo za shranjevanje soli, saj je sol tako varna pred vetrom in pred krajo. V njih pa so v preteklosti tudi bivali solinarji. Bili so blizu in če je prišlo do dežja, so hiteli pokriti bazenčke.