Gre za poseben tabor, ki je namenjen otrokom in mladostnikom, ki so največkrat v stiku s svojimi brati, sestrami in drugimi sorodniki, ki potrebujejo veliko pomoči in sočutja. Med 13. in 19. julijem je potekal v Portorožu pod imenom Sorojenci, vsako leto pa ga organizira Zveza Sožitje.

Tabor Sorojenci je namenjen otrokom in mladostnikom, ki imajo brate in sestre z motnjami v duševnem razvoju – torej tistim, ki pogosto prevzemajo odgovorno vlogo doma, a so redko v središču pozornosti.

"Gre za tabor, namenjen sorojencem otrok z motnjami v duševnem razvoju. Tukaj so torej otroci, ki so zdravi, ampak imajo brata ali sestro s posebnimi potrebami. Glavni namen je, da se en teden v letu posvetimo samo njim," je povedala spremljevalka programa, psihologinja Meta Hunjet. Sama je že peto leto del ekipe. Poudarja, da gre za odgovorno, a tudi izjemno prijetno nalogo: "Vsako leto se skupine bolj ali manj ponavljajo, otroci se vračajo, zato je mogoče ustvariti res močne vezi."

Na programu naslavljajo vsebine, s katerimi se sorojenci soočajo v času odraščanja. Vsak dan se odvijajo različne delavnice, igre, kopanje v morju, sprehodi, kuhanje in večerni program, vse aktivnosti pa spodbujajo pogovor in povezovanje. Kot pravi Vesna, stara 13 let: "Imamo se super, hodimo se kopat in se zabavamo." Mia, prav tako 13 let, pa dodaja: "Na delavnicah se veliko pogovarjamo, nekajkrat smo šli tudi na nočno kopanje. Zadnji večer bomo imeli poslovilno zabavo." Gašper, 17 let, letos pozna skoraj vse udeležence programa, saj se srečujejo že vrsto let: "Ohranili smo tudi stike s tistimi, ki jih letos žal ni več tukaj, ker so starejši. Vračam se vsako leto in je zelo luštno."

Pogovor in izmenjava izkušenj sta ključna

Program ne ponuja zgolj zabave in prijetnega druženja, ampak tudi prostor za pogovor in razumevanje. Otroci poudarjajo, kako dragoceno je srečati sovrstnike z enakimi izkušnjami: "Iz pogovorov sem izvedela, da res nisem edina, ki ima take težave, oziroma se soočam z enakimi stvarmi kot ostali sorojenci. Ugotovila sem, da smo skupaj v tem. Prav tako sem iz zgodb drugih izvedela, kako se lahko bolje soočam s svojo situacijo," pravi Živa. Mia dodaja: "Počutim se veliko bolje, ko se ne soočam sama s tem. Od drugih čutim podporo in razumevanje, predvsem razumevanje." Ožbej, 16 let, pravi: "Skozi pogovor lahko najdemo drugačne pristope, ki bi lahko bili za nas učinkoviti. To je super. V bistvu smo vsi v isti godlji, imamo podobne težave, kar mi nekako predstavlja tolažbo." Gašper je dodal: "Včasih je res težko, ko se starši s sorojenci bolj ukvarjajo in smo mi nekoliko na strani."

Za mnoge je prav občutek skupnosti tisti, zaradi katerega se iz leta v leto vračajo. Domen, 17 let in Gašper sta letos na programu zadnjič. "Zdi se mi škoda, da sem zadnjič tukaj, ker je res zelo prijetno, nikoli ne bom pozabil nočnega kopanja in vožnje s pedalinom," je povedal Domen. Tudi Gašper je odkrito priznal: "Kar malo hudo mi je, ker se imamo vsako leto fajn. Spomini na ta čas mi bodo ostali – druženje, igranje kart, pogovori, tudi resni, in animatorji, ki so prijazni in domači."

Program jim omogoča nekaj odmika od družinske dinamike ter časa zase. Na vprašanje, ali že imajo kaj domotožja, so se otroci strinjali, da o njem ne razmišljajo: "Kdaj kar paše biti malce stran od družine, da si vzamemo čas zase," pojasnjuje Ožbej.

Glavni cilj programa je, da otroci ostanejo čim bolj povezani čez vse leto in tudi potem, ko program zaradi starostne omejitve ni več primeren zanje: "Želimo si, da sorojenci skozi program izmenjujejo svoje izkušnje in ugotovijo, da resnično niso sami," pravi Meta Hunjet.