Elvis Škorc je nov slovenski mladinski film, ki govori o 14-letnem Elvisu, ki obožuje kemijo, sicer pa se srečuje s kopico težavnih okoliščin, od ločitve staršev, do ljubezenskih pripetljajev in sošolcev, ki ga kar naprej zbadajo.

Film so posneli v 30 snemalnih dneh, od ponedeljka do petka v času lanskih poletnih počitnic. Režiral ga je Boris Jurjaševič, sicer pa je scenarij povzet po knjigi Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni štor.

V glavnih vlogah nastopata Maks Peštaj Zevnik in Frida Bratuš, ki se je prelevila v Elvisovo sošolko. Ker nas je zelo zanimala njuna izkušnja, kako sta se spopadala z igranjem, saj gre za njuni prvi filmski vlogi, glede na to, da sta oba bila izbrana na avdiciji, nista imela predhodnih izkušenj z igranjem in tako številno snemalno ekipo, smo ju povabili na dvojni intervju, v katerem boste lahko izvedeli številne zakulisne skrivnosti.

Prizor, ki ga je bilo najtežje in najlažje odigrati?

Frida: Meni je bilo najtežje zaigrati zadnji prizor. Tisti, ki si bodo film ogledali, bodo točno vedeli, zakaj. Najlažji prizor pa, ko smo bili v jami. Tam mi prizori kot igra niso bili težki, so pa bile slabše okoliščine. Mrzlo je bilo, zeblo nas je vse.

Maks: Težjih prizorov je bilo veliko, sploh kadar mora Elvis pokazati kakšno zelo močno čustvo. Vse skupaj mora namreč biti zelo iskreno in moraš res iz sebe počrpati, kaj bo sprožilo to čustvo, ki ga potem Elvis prikaže na platnu. Mogoče bi tu izpostavil prizor, ko je Elvis sam v sobi za mizo in razmišlja, kaj se dogaja z njegovim življenjem in kako bo poskušal vse skupaj rešiti. Po mojem mnenju lahkih prizorov ni bilo, vsak je imel po svoje zahtevno temo, ki smo jo morali narediti. Nekateri prizori so bili tudi takšni, da smo jih naredili skupaj, na hitro, v nekakšni rutini.

Vajina izkušnja s prizori, kjer ni bilo besed, ampak samo obrazna mimika? V filmu smo namreč videli kar nekaj prizorov, kjer sta morala izraziti čustva, kot so nezadovoljstvo, izdaja, nevračanje ljubezni od osebe, ki ti je všeč. Je bilo te prizore odigrati težje kot tiste, kjer je bilo veliko besedila?

Frida: Ja, najtežje je bilo igrati tiste prizore, kjer sem se morala smejati in biti srečna, ker je srečo zelo težko zaigrati, če je ne čutiš. Te prizore, kjer so v bistvu samo obrazne mimike, mi je težje igrati, ker ko govoriš, se ljudje skoncentrirajo na to, kaj poveš, če pa ti samo pokažejo, pa na to, kako izgledaš.

Maks: Meni se zdi, da je obrazna mimika v filmu eden najpomembnejših elementov, ker s tem res lahko pokažeš več, kot lahko poveš s stotimi besedami. Bilo je naporno, bilo je težko. Pri teh prizorih je zelo pomembno, da ti soigralec daje veliko energije, da ti vrača to, kar ti njemu daješ z očmi. Zato ker takrat ti dobiš to dodatno energijo, dodaten zagon, s katerim boš lahko še boljše pokazal čustvo. Moraš pa paziti na kameri, kakšna je igra telesa, saj velikokrat velja, da je manj več, tako da se s kakšnimi kretnjami in pačenjem ne sme pretiravati.

Ko se snema film, vemo, da se kakšen prizor snema večkrat; petkrat, šestkrat, tudi 20-krat, če je treba. Kakšne so vajine izkušnje s temi ponovitvami? Katera ponovitev se največkrat izkaže za najboljšo in kako sta se medtem počutila?

Frida: Načeloma je tako, da čez čas si v bistvu že naveličan in včasih proti koncu imaš slabši nastop kakor na začetku. Je pa res, da čez čas, če imaš dosti energije, se izboljšaš. Tako da je vsekakor dobro, da ponavljaš scene, zato ker načeloma vsakič izpade boljše. Ampak je pa utrujajoče. Redko se zgodi, da je že prva ponovitev res dobra, po navadi je grozna, ravno zato se jih ponavlja. Načeloma bi rekla, da to ni pretirana težava, razen če so okoliščine slabe, se pravi, če je vroče in snemaš na soncu ali, če si lačen. Ali pa proti koncu dneva, ko si že zelo utrujen.

Maks: Najtežje je igrati prizore, kjer je vključeno presenečenje. Torej, zgodi se neki dogodek, ki ga igralec oziroma lik v filmu ne pričakuje. Kaj se začne dogajati? Avtomatsko odreagiraš na situacijo, preden ti drugi igralec kar koli pove. Recimo, da ti mami nekaj pove in se moraš ti "delati ful presenečenega". Na setu se zato večkrat zalotiš, da pri 25. poskusu, ki ga snemaš, si ti končno presenečen in je tudi vse preostalo v redu. In to je res izčrpavajoče. V bistvu se moraš sam "zverzirati", da se pri takšnih prizorih delaš najprej "ful neumnega" in ko izveš informacijo, reagiraš. Velikokrat se pri takšnih "presenečenje prizorih" najboljše izkažeš pri drugem ali četrtem poskusu.

Sta imela veliko vaj, kako pred kamero pokazati določeno obrazno mimiko, element presenečenja, kako ustvariti napetost? Kako pa je z improvizacijo? Sta je lahko veliko vključevala?

Frida: Vaje smo imeli približno dober mesec, Manca Dorrer nam je pokazala veliko stvari, kako naj bi kaj odigrali, kaj je dobro, kaj je slabo. V bistvu smo se pa veliko tudi sami naučili in se preizkušali skozi improvizacijo. Nekako se mi zdi, da je ključno to, kar je povedal že Maks, da imaš ob sebi igralca, ki ti daje energijo, dialog potem kar nekako steče. To pomeni, da če imam prizor z Maksom, mi on daje energijo, jaz mu jo vračam, tako da se mi zdi, da smo res vzpostavili med seboj te povezave, da si pomagamo, se navezujemo drug na drugega in igramo z medsebojno energijo. Ko vidimo, da je nekomu manjka, mu jo tako pošljemo in mu jo dvignemo.

Maks: Mi, ki smo imeli te najstniške vloge, bi lahko rekel, da smo zmerno talentirani igralci in Manca nam je svetovala veliko stvari. Predvsem pa je pri tem bistveno, kako z mislijo, ki jo imaš v glavi, z nekim čustvom, ki si ga prikličeš, potem to pokažeš na kameri. Nekako smo se naučili, kako to narediti ali pa preprosto nekaj začutiš in odigraš, saj imaš za to talent. Manca nas je učila predvsem, kako si konstruirati določeno misel ali pa kako privabiti določeno čustvo, s katerim bomo potem to pokazali na kameri. In to je dejansko eden najpomembnejših delov pri sami igri. Tu je bilo potrebno nekaj vaje. Seveda pa smo vse to izvajali tudi sproti v samem postopku snemanja, tako da smo proti koncu že zelo lepo funkcionirali in profesionalno naredili svoje delo.

V filmu je kar precej medvrstniškega nasilja. Kako je bilo snemati te prizore?

Frida: Nisem bila kaj preveč del tega nasilja. Bilo je le v učilnici, kjer sem nekako branila Elvisa, sicer pa je Maks imel veliko teh prizorov, ki se mi zdi, da so morali biti kar težavni.

Maks: Bilo je kar nekaj telesnega nasilja, ki smo ga morali zaigrati. Dejansko ti začne srce biti hitreje, cel si pod adrenalinom, kar je zelo pomembno, da prizor izgleda pristen in iskren. Odigrati moraš namreč, da se res počutiš napadenega in da si pod stresom. Snemati jih je bilo pa v bistvu "ful fajn", ker so ti buliji naredili res dobro nalogo. Kar "fajn so me pritisnili", hkrati pa so me prisilili, da sem jaz nazaj odreagiral močno in tako dobro, da se na platnu vidi kot nekakšna super celota.

Kaj pa sicer menita o medvrstniškem nasilju? Kako bi ga po vajinem mnenju lahko zatrli, preprečili ali pa vsaj omejili? Kako se odzvati, če se nekdo nasilno in nesramno obnaša?

Frida: Mislim, da se tega žal ne da zatreti. Obstajalo je že, ko so bili naši starši mlajši, naši dedki mlajši in mislim, da je to stvar, ki je ne moreš nikoli zares uničiti. Zdi se mi, da če si ti tisti, ki si žrtev nasilja, da te to nekaj nauči, hkrati pa lahko izveš nekaj o sebi. Absolutno se mi zdi, da bi bilo lahko tega manj. Mogoče se mi zdi še najhujša oblika ravno spletno nasilje, po moje zato, ker ta nikoli ne izgine. Ko ti nekdo nekaj reče v živo, boli, ampak na spletu pa ostane za vedno. Tako da mislim, da bi tega moralo biti manj, ampak v resnici pa nimamo zares nobenega pravega načina, kako to povsem zatreti.

Maks: Se mi zdi, da je nekako nasilje v naši trenutni urejenosti družbe postalo preveč "normalno". Smo ga posplošili, da to je tukaj, to se dogaja, da to pač moraš "pregurati". Zdaj pa, če to rečeš nekomu, ki že devet let noče hoditi v šolo, zaradi tega, ker ga vsak dan tam zafrkavajo, zmerjajo, to pa res ni prijetno in nekako pravih rešitev trenutno nimamo, ker se je celotna družba tako izoblikovala, to bi morali spremeniti celotno mentaliteto človeka, da bi povsem popravili. Kar pa se da narediti zagotovo, pa so strožji ukrepi. Da poskušamo na ta način prestrašiti povzročitelje nasilja. Ampak do tega bo vedno prihajalo in temu se na žalost ne moremo izogniti.

Zasledila sem, da je Maks nastopil v popolnoma vsakem prizoru, kar pomeni, da je dejansko bil prisoten na vseh snemalnih dnevih, Frida pa na petnajstih. Kako bi zdaj ocenila vajino igranje od prvega snemalnega dne v primerjavi z zadnjimi? Sta opazila, da vedno bolj "padata v vlogo" in vama je lažje ali težje?

Frida: Tukaj imava z Maksom nekoliko različne poglede. Maks je bil na setu vsak dan, torej 30 dni, šest zaporednih tednov po pet dni, vikendi so bili prosti, jaz pa 15 in spomnim se prvega snemalnega dne, ko so preostali igralci med seboj že imeli precej osebne povezave in me je bilo zelo strah, kako me bodo sprejeli. Nikoli še nisem zares igrala v filmu, vse mi je bilo novo, tako da mislim, da prve tri snemalne dni, mi je bilo res težko, potem sem pa nekako padla noter in mi je bilo v bistvu zelo lepo. Je pa res, da nisem bila vsak dan tam. V bistvu sem snemala en dan, dva dni, potem sem pa imela na primer štiri dni pavze, tako da sem prišla na sete vedno polna energije, vesela, medtem ko je bil Maks mogoče že malce utrujen, ker je bil tam od jutra do večera vsak dan.

Maks: Glede na to, da sem bil na vseh setih, se mi zdi, da bi lahko snemanje razdelil na tri dele, kjer je bil prvi del, prvih šest dni, ko sem zelo užival, mogoče pa sem delo opravil malo slabše, ker sem se še učil in tipal, kako in kaj. V prihodnjih dnevih, ki bi jih imenoval zlata sredina, sem zmerno užival, ker je postajalo zelo naporno, ampak sem tudi že bolje opravil svojo nalogo, ker sem se nekako do takrat že marsikaj naučil. Zadnjih pet dni pa priznam, da nisem več užival, ker sem bil res že zelo utrujen, sem pa naredil zelo dobro vlogo, ker takrat sem pa res že marsikaj obvladal. Proti koncu se tudi naučiš, da moraš med snemanjem res vsako prosto sekundo porabiti za počitek, da prihraniš svojo energijo, saj če bi preveč komuniciral z drugimi, bi se prekuril in potem bi res bila težava, če bi na primer zbolel. Zato smo poskrbeli, da sem ostal v vlogi in imel dosti energije, da sem celotno snemanje opravil brez težav.

Kakšni so bili občutki ob prvem ogledu filma kot končnega izdelka, glede na to, da imata seveda vpogled v zakulisno sceno, vesta, koliko je potrebnih priprav, koliko luči, mikrofonov, sodelavcev za kamero. Gledata zaradi te izkušnje drugače tudi preostale filme?

Frida: Mislim, da, absolutno. Nad izdelkom sem pozitivno presenečena, iskreno sem mislila, da bo slabše. Se mi zdi, da je super zmontirano, sebe pa zelo težko ocenim, zato ker večkrat, ko se gledam, več napak vidim. Sicer pa se mi zdi celoten proces zelo lep, imam veliko lepih spominov, veliko vezi smo spletli, bila je res lepa izkušnja, tako da lahko rečem samo, da imam "respect" (spoštovanje) do vseh sodelujočih. Ker recimo, naš film se je delal približno sedem let vse skupaj od same ideje. Snemal se je en mesec, ampak delal se je pa že od leta 2018 in mislim, da je to res neverjeten proces, da nastane potem takšen izdelek.

Maks: Na izdelek sem zelo ponosen. Se mi zdi, da smo naredili super film in da ga bodo ljudje šli gledat z veseljem ter uživali ob njem. Zagotovo pa, ko si zraven takšnega filma, se šele zaveš, koliko dela je v bistvu vključenega, ko potem vidiš kateri koli film, ga gledaš skozi drugačne oči. To si po vsem tem ne moreš potem več pomagati, seveda, da je to prisotno. Moram pa reči, da je imela v bistvu še najtežje delo ekipa za kamero, ker pač ti kot gledalec vidiš to, kar je pred kamero, torej igralce, scene, nam najbolj ploskajo in smo potem deležni pozornosti, ampak vseeno pa ne vidiš lučkarjev, tonskih mojstrov, kamermanov, ki se v filmu nikoli ne pokažejo, so pa pomemben del ekipe, brez katere absolutno ne moreš posneti filma. Tako da mislim, da je celotna ekipa naredila eno tako res lepo filmsko zgodbo.

Kakšno pa je na splošno vajino mnenje o slovenskih mladinskih filmih? Nekateri so namreč zelo legendarni in so bili tudi daleč najbolj gledani, npr. Poletje v školjki, Kekec, Sreča na vrvici, Gremo mi po svoje, Šepet metulja, Košarkar naj bo in drugi. V čem menita, da mora biti glavni čar mladinskih filmov?
Frida: Mislim, da stari mladinski filmi so eni izmed najboljših slovenskih filmov. Dobesedno naredili so nam otroštvo in so z nami globoko v srcih. Zdi pa se mi, da ti novejši se poskušajo približati idealom, ki jih imajo tudi druge države, zato poskušamo z manj denarja narediti to, kar delajo velike produkcije. Zato mogoče naši mladinski filmi niso zdaj več tako posebni. Nekako se mi zdijo stari slovenski filmi vseeno malo boljši.
Maks: Problem, ki ga imamo tukaj, je vedno bolj zahtevno občinstvo. V času Sreče na vrvici, Poletja v školjki, Gremo mi po svoje, je bil obisk kina posebna, edinstvena izkušnja in vsak si je želel videti ta film v kinu. Šlo je za nekaj novega, hkrati pa je bilo nekaj posebnega gledati film v kinu. Zdaj so pa časi drugačni: fizično moraš v kino, za to zapraviš čas in lažje se je vsesti na kavč in gledati televizijo. Zato se zdaj številke ne morejo primerjati z obiskom kina nekoč. Pač enostavno tako je, ljudje ne hodijo več v kino tako pogosto kot včasih. Zato se obisk filma Gremo mi po svoje, absolutno ne more primerjati z obiskom filmov, ki smo jih posneli na primer v zadnjih desetih, petnajstih letih, ker enostavno to ni več isto. Se mi pa zdijo in prejšnji in sedanji mladinski filmi zelo dobri, ker se najstniki lahko poistovetimo z nekimi dogodki, ki jih doživljamo skozi mladostništvo. Vseeno pa film delajo odrasli ljudje in zgodi se, da velikokrat so kakšne stvari malce "čudno prikazane", ker odrasli si pa vseeno malce drugače predstavljajo, kako naj bi bilo življenje najstnika v 21. stoletju.

Kaj bi lahko rekla, da sta se v celotnem procesu snemanja in promoviranja filma po slovenskih kinematografih, naučila? Obstaja kakšna vsebinska, morda psihološka lekcija, kakšen prodor na področju osebne rasti? Sta doživela kakšen "aha moment"?

Frida: Ne vem, če bi lahko rekla, da sem se nekaj zelo posebnega naučila. Mogoče to, ko je Maks prej razlagal, da je bil proti koncu snemanja res že zelo utrujen; to zdaj razumem veliko bolj, ker je res imel bistveno večjo vlogo v filmu kot jaz in zato lahko rečem, da sem se naučila, da je treba gledati tudi na druge ljudi. Izhajala sem iz sebe, prišla na set, ko sem imela določeno, drugi so pa dejansko bili tam od zgodnjega jutra do poznega večera – in to šest tednov. Tako da sem se naučila, da je treba kdaj pogledati tudi situacijo z drugega zornega kota. Pridobila sem torej veliko empatije in vpogled v delo drugih.

Maks: Bila je vrhunska izkušnja, ki bi jo z veseljem želel ponoviti, ker je res nekaj edinstvenega, nekaj, kar zelo malo ljudi izkusi kadar koli v življenju. Večina ljudem je filmska industrija nekakšna sveta, skrivnostna stvar, tako da je super dobiti kakršen koli vpogled v to, kako film nastane, preden ga pogledamo na platnu. Zavedal sem se, kako dejansko rad to delam, kako uživam v samem procesu igranja v filmu in me je vse skupaj mogoče še malenkost bolj približalo končnemu cilju, da si v življenju želim postati igralec. Ta celotna izkušnja me je tudi izboljšala kot govorca pred občinstvom, govorca v javnosti, se mi zdi, da znam bolje artikulirati svoje misli in besede, dobil sem boljšo prezenco na odru in pred kamero. To ti gotovo v življenju, kjer koli že boš na koncu končal, lahko samo pomaga. Mogoče sem si še enkrat tudi dokazal, da v življenju res lahko zmoreš marsikaj in da si dejansko ti tisti, ki nima mej in da je edina meja, ki jo imaš, tvoja domišljija.

Elvis v filmu že ve, skoraj zagotovo, da bo postal znanstvenik na področju kemije. Kaj pa vidva? Že mogoče vesta, v katero poklicno smer vaju vleče?

Frida: Elvis ve, jaz pa nimam pojma (smeh). Rada imam matematiko, biologijo, zgodovino, ne maram pa fizike in kemije. Vem samo to, da si želim delati z ljudmi, da bi jim rada pomagala. Mislim, da bom na koncu delala več različnih stvari, ne samo ene, ampak gotovo grem v smer družboslovja. Vleče me tudi v tujino, z veseljem bi nekaj časa živela kje zunaj, bi se pa gotovo vračala domov. Zanima me spoznavanje novih ljudi, odkrivanje novih kultur, načina njihovih življenj, tako da bi definitivno rada potovala, mislim pa, da bom vseeno ustaljena v Sloveniji.

Maks: Ena možnost je, da vztrajam v igralstvu, dokončam kakšno dobro igralsko šolo v tujini ali pa naš AGRFT in postanem dober slovenski igralec. Druga stvar, druga kariera, ki pa mogoče mi je v tem trenutku tudi blizu in se z njo spogledujem, pa je možnost, da dokončam na Gimnaziji Bežigrad mednarodno maturo in grem v tujino študirat kakšno naravoslovno smer, na primer fiziko, astrofiziko, kemijo, biokemijo, nekaj v tej smeri. Se pravi stremim k znanostim, ki so povezane z naravo, skrbjo za naš planet, hkrati pa vključujejo veliko sorodnih znanosti iz raznoraznih področij, vsem pa je skupno to, da skrbijo za naš planet, za boljše okolje in ohranjajo naravo čisto.