S temi besedami otroci iz Peruja dodajo svoj kamenček v mozaik misli, želja in zahtev otrok in mladih, ki so sodelovali pri projektu Veter miru. Ta se je začel lani aprila na pobudo Slovenske nacionalne komisije za Unesco in v letu dni povezal otroke z vsega sveta. Njihove misli o miru potujejo v zapisih, na posnetkih, v pesmih – predvsem pa v sporočilih, ki jih odrasli pogosto preslišimo.
Glasovi, ki jih nosi veter
"Mir je vse, kar si želimo," pravijo otroci. Drugje dodajo: "Mir je, ko drug v drugem vidimo srečo." In spet drugje. "Mir se začne v našem srcu, v našem domu in v naši šoli." Preprosto, neposredno, brez odvečnih razlag. Ali bolj poetično: "Mir je pot, ljubezen kompas." Vse od Japonske, Mehike, Belorusije, Šrilanke do Iraka, Izraela, Tanzanije ... Njihova sporočila so enotna: svet, v katerem odraščajo, se sooča s številnimi izzivi, zato si želijo več odgovornosti, dialoga in miru.
Posebno pretresljivo je pismo ukrajinskega dekleta v izgnanstvu, ki mir opiše kot nekaj skoraj oprijemljivega: "Mir je kot most med ljudmi različnih držav, jezikov ali kultur – most, ki se ne ruši zaradi razlik, ampak zaradi njih postane še močnejši."
Kako ideja preraste v gibanje
Projekt Veter miru je nastal znotraj mreže Unescu pridruženih šol (ASPnet), ki že desetletja spodbuja izobraževanje za mir in medkulturno razumevanje. Njegovo izhodišče je otrokom dati prostor, da spregovorijo. "Projekt izhaja iz preproste ideje – prisluhniti otrokom," poudarja nacionalna koordinatorica mreže Unescu pridruženih šol v Sloveniji Ksenija Fänrich Vuga.
Osrednji element projekta so potujoči zvezki. V njih otroci zapisujejo svoje misli, rišejo podobe miru in jih predajajo naprej – iz šole v šolo, iz države v državo. Zvezki potujejo čez meje, jezike in kulture, na koncu pa se vrnejo tja, kjer so začeli svojo pot, torej v Slovenijo. Vseh deset zvezkov – zadnji, deseti, je zbral misli, ki so prispele po spletu – so potem posredovali tudi Unescu in Organizaciji združenih narodov, seveda z željo, da pridejo do državnih voditeljev. Iz Pariza, kjer je sedež Unesca, pa je prišla želja, da bi se v naslednjem krogu projektu pridružile prav vse članice mreže Unescu pridruženih šol po svetu. V Sloveniji so otroci projekt že predstavili ministru za vzgojo in izobraževanje, na Unescovi katedri za izobraževanje učiteljev za trajnostni razvoj v okviru Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani pa v teh dneh odpirajo digitalno razstavo, namenjeno vsem, ki jih zanimajo glasovi otrok in njihova sporočila odraslim
Toda projekt se ni ustavil pri zbranih mislih in risbah. Razvil se je tudi v spletne pogovore, nova prijateljstva in celo srečanja med mladimi iz različnih držav. "Gradimo zavezništva, da bo na svetu manj prepirov," pravita udeleženki Ronja in Zoja z Osnovne šole Nazarje.
| Kaj je Unesco? |
|---|
| 1. novembra leta 1945 so predstavniki 37 držav v Londonu podpisali ustavo Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, krajše Unesco. Ustava je začela veljati 4. novembra leta 1946 in tako Unesco letos praznuje svojo 80-letnico. Vanj je včlanjenih 192 držav, Slovenija je članica od leta 1992. Sedež organizacije je v Parizu, glavni cilj pa spodbujati mir in mednarodno sodelovanje med državami ob pomoči izobraževanja, znanosti, kulture in komunikacije. Večina Unesco pozna predvsem zaradi varovanja kulturne in naravne dediščine, vendar to še zdaleč ni vse, kar počne. Na Prvem programu Radia Slovenija bodo ob okroglem jubileju Unesca predstavili nekaj 'primerov dobrih praks', ki vam bodo pobliže predstavili obseg delovanja te organizacije. |
Mladi razumejo več, kot mislimo
Projekt je povezal več kot šest tisoč otrok iz 35 držav sveta in s petih celin. Med njimi so tudi dijaki šole BORG Bad Radkersburg v Radgoni v Avstriji, ki so svoje misli prelili celo v pesem z naslovom Battle Song (Bojna pesem). Posneli so tudi videospot, pri katerem je sodeloval ves razred in ki so ga objavili na platformi YouTube. "Mir je, ko lahko nekdo živi s svojo družino brez strahu," razmišlja dijakinja Nora, tudi glavna avtorica pesmi. Njen sošolec Moritz dodaja: "Zame bi bil mir življenje brez nasilja in vojn."
Besede otrok in mladih ne analizirajo geopolitike. Ne iščejo strategij. Vendar zadenejo bistvo – varnost, bližino, dostojanstvo. Projekt odpira tudi vprašanje, ki presega šolske klopi: ali odrasli sploh še znamo poslušati? Med besedami otrok in svetom odraslih namreč prepogosto zija velika razpoka in Veter miru poskuša ta prostor zapolniti. Otrokom ne manjka zamisli, empatije ali vizije boljšega sveta. Manjka jim predvsem občutek, da jih nekdo zares sliši.
Jasno sporočilo: dovolj je
Zato tudi skupni poziv otrok in mladih, ki ne pušča veliko prostora za dvoumnost: »Danes otroci in mladi dvigamo svoj glas, ker nismo več varni … Zahtevamo, da ustavite vse vojne in nam omogočite prihodnost.« Opozarjajo ne le na vojne, ampak tudi na podnebne spremembe, lakoto in negotovost. Ne prosijo veliko – le za možnost, da živijo. Ne govorijo o politiki. Govorijo o tem, kar čutijo. In o tem, kar potrebujejo: mir, varnost, slišanost. "Mir je pravica, ne oddaljene sanje. Mir je mogoč, če vsi sodelujemo. Mir je pot k pravičnejši, bolj človeški in srečnejši prihodnosti." Želje in zahteve so jasne. Vprašanje pa ostaja – jih bomo odrasli slišali?
