Morda boste začudeno pogledali ob izjavi: "Mi les kuhamo tako dolgo, da nastane oglje!" Ja, prav ste prebrali, gre za kuhanje lesa, kar je izjemno natančen in poseben postopek, ki ga je potrebno dobro poznati in mu slediti točno tako, kot je to potrebno in kot so to počeli že v 18. stoletju in še prej. V nasprotnem primeru namreč dobimo vse prej kot oglje.
Družina Brinovec se z ogljarjenjem ukvarja že več generacij, s ponosom povedo, da kar 95 let, vse od leta 1930. Skupno na leto naredijo štiri velike kope, kar pomeni, da pridelajo približno od 25 do 30 ton oglja. Svojo posest imajo v vasi Slavina v krajevni skupnosti Dole pri Litiji, kar spada v občino Litija, kjer si ob predhodnem naročilu lahko ogledate, kakšna je pot do oglja, saj vsem, ki jih to zanima, domačim in tujim turistom, ponujajo vpogled v njihovo delo in imajo posebno zanimivo doživetje - oglar za en dan, ki je 5-zvezdično doživetje, saj ga je Slovenska turistična organizacija (STO) uvrstila v shemo Edinstvena doživetja Slovenije. Glede na to, kdaj si želite na ogled, dobite vpogled v različne faze oglarjenja (ali je to na začetku, ko se les pripravlja in zlaga v kopo ali na koncu, ko je v kopi že končni izdelek in se vse skupaj pospravlja). Pozimi sicer kop ne pripravljajo, so pa toliko bolj aktivni od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Včasih so oglje prodajali tudi podjetjem v industriji, danes pa vsega prodajo za namen peke na žaru: "Gostinci povedo, da je naše oglje bolj trpežno, bolj enakomerno oddaja toploto in dlje časa, tudi tisti pravi žar okus je značilen zanj, zato imamo zadnje čase same pohvale s strani pravih žar mojstrov. Največ ga zato prodamo različnim gostinskim ponudnikom, ki pripravljajo jedi na žaru, pa tudi zasebniki za domač piknik nas kontaktirajo in pohvalijo naše oglje," s ponosom pove Mirko Brinovec.
Celotna družina, ki šteje njegova starša, očeta Vinka, mamo, ženo Renato, sinova Toma in Miha ter hčerki Neža in Brina, so vsi vpeti v oglarsko zgodbo in vsak sodeluje po svojih najboljših močeh. Kot družina imajo namreč precej gozdov. Mlajša generacija je zraven študija, predvsem zelo vpeta v turistično ponudbo in pomagajo na tem področju. Leta 2012 so bili namreč pri Slovenskem etnografskem muzeju vpisani v register žive kulturne dediščine kot prenašalci znanja. Njihova prijava pa je ustrezala tudi kriterijem UNESCO-ve konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ter merilom za vpis v register žive kulturne dediščine. Tesno sodelujejo z vrtci in šolami, saj jih avtobusi šolarjev obiščejo predvsem spomladi in jeseni in zanje v domačiji pripravijo poseben program, kjer učenci spoznajo, kako se pridobiva oglje, na koncu pa z ogljem tudi narišejo risbico in za pokušino poskusijo črn kruh, ki mu je dodano oglje.
Oglje za žar poznamo, kaj pa postopek, kako nastane?
Sam postopek vse od odhoda v gozd, kjer se podre drevo in kasneje razžaga les, pa do končnega izdelka - oglja, je precej dolgotrajen in ga oglarska družina Brinovec dobro pozna. Kot so povedali, naredijo le štiri kope na leto, saj več mesecev traja sama priprava lesa in kasnejše zlaganje v kopo. Sledi seveda še natančen postopek med samim kuhanjem lesa, ki traja približno 14-30 dni, odvisno od velikosti kope, običajno sicer tri tedne in na koncu pospravljanje in spravljanje oglja. V grobem bi lahko oglarjenje razdelili na te faze: priprava lesa v gozdu in doma (sečnja, cepljenje drv, običajno pozimi, saj se drva morajo do pomladi posušiti), skladanje kope (pravilne tehnike zlaganja lesa in oblaganje s poleni, oblikovanje glave kope), grasanje kope (pokrivanje kope s travo in smrekovino), osipanje oz. črnenje kope (zasipavanje kope vse naokrog z zemljo), kuhanje v kopi (zažiganje, segrevanje, dodajanje lesa, izdelava dimnic), štoranje oz. podiranje kope (čiščenje kope, razdiranje kope, spravljanje in skladiščenje oglja).
| Oglarjenje je tradicionalna slovenska obrt |
|---|
| V celotni Sloveniji vsako leto še vedno oglari več kot 50 oglarjev, ki zložijo in skuhajo približno 100 kop, kar pomeni približno 500 ton oglja. Povezani so v Društvo oglarjev Slovenije in so vključeni v Evropsko oglarsko združenje. Na območju Litije, v oglarski deželi, ki zajema oglarje iz okolice Dola pri Litiji, je oglarstvo še danes najbolj živo in zajema skupno 16 oglarskih družin. Oglarjenje je uvrščeno v register nesnovne kulturne dediščine, kar predstavlja zavezo za ohranjanje stare tehnologije in prenos znanja mlajšim generacijam. Danes se oglje uporablja pri proizvodnji sončnih celic, za izboljšanje tal, pri izdelavi vodnih filtrov, v medicini, kozmetiki in kulinariki. Slovenski oglarji, ki so aktivni predvsem v okolici Litije v t.i. Oglarski deželi, staro obrt povezujejo in prikazujejo tudi s turističnimi ponudbami, izleti in prikazi oglarjenja mlajšim generacijam skozi dogodke in šolske izlete. V letu 2026 bo že 26. tradicionalni pohod po Oglarski deželi, ki je dolga približno 15 kilometrov in poteka vsako leto v maju. Pot ni prezahtevna in je primerna za vse generacije. |
Kako je sploh možno, da oglje oddaja toploto in kaj je oglje v primerjavi z lesom?
Kljub zelo množični uporabi oglja, ki ga vidimo na skoraj vsakem pikniku, mnogi še vedno z začudenjem opazujejo in se čudijo "kako sploh gori, pa dobro, kaj je to, oglje, pepel ali kaj?" Zato nam je Mirko Brinovec razložil, da je oglje v bistvu skoraj čisti ogljik. "Gre za to, da je les res potrebno kuhati in to zelo zelo počasi, z zelo malo zraka. Če ni zraka, se namreč les dimi, kuha, če pa je veliko kisika, pa ta les gori, tako kot smo navajeni, da pač les gori. Zato torej naredimo kopo, vanjo zložimo les in pustimo le zelo majhno odprtino za dotok zraka. Pri kopi tako voda izhlapi, plini in smole se izločijo, ostane pa porozna, črna snov, torej oglje, ki je bogato z ogljikom," razloži Mirko. Na vprašanje, kako to, da je oglje bistveno lažje od lesa, Mirko pove, da zaradi izhlapevanja vode, ki je v lesu: "Ja, zato so včasih celo v gozdu oglarji naredili kopo in potem raje domov nosili oglje, ki je bistveno lažje od lesa."
Zakaj oglje gori počasneje in dlje časa kot les?
Oglje gori zato, ker ogljik, ki je praktično glavni del oglja, reagira s kisikom iz zraka. Ta energija se sprosti kot toplota, za katero pa je značilno malo svetlobe (žarjenje, močna toplota, a ne velik plamen). Značilnost oglja je tudi v tem, da ima ogromno drobnih luknjic, kar pomeni, da kisik lahko pride do ogljika, gorenje pa je bolj enakomerno kot pri običajnem lesu. Ker gre pri oglju za les, ki je “očiščen” vode in hlapnih snovi, se energija ne porablja za izhlapevanje vode, ampak gre skoraj vsa v toploto. Ravno zaradi tega so oglje uporabljali v preteklosti v industriji, saj so z njim segrevali kovine, za kar so potrebovali enakomerno in dolgotrajnejšo toploto.
Tradicionalne navade in običaji: ste vedeli, da mora ženska prižgati kopo?
Oglarjenje, ki je plemenita čast cele družine in tudi področja, kjer ga izvajajo, že skozi preteklost ohranja določene navade, običaje, ki so značilne samo za oglarjenje. Ena izmed njih je, da moški opravijo večinski fizični del priprave kope (podiranje dreves v gozdu, priprava lesa za kopo, žaganje in podobno), ženske prav tako pomagajo, a ne dvigujejo pretirano težkih bremen in predvsem poskrbijo za oglarsko malico vse dni priprav. Ko se kopa pripravlja, je običaj, da se v kotlu na oglju počasi kuha golaž ali kakšna druga jed na žlico. Prav tako so značilne ocvirkovke, kruh z dodatkom oglja in obloženi kruhi z zaseko, domačo salamo in domačo zelenjavo. Ker je delo precej fizično naporno, je tudi hrana lahko bolj kalorična, saj je potrebno precej energije, vztrajnosti in natančnosti, da se pripravi vse potrebno za prižig kope. "Zraven si tudi kaj zapojemo, pride kdo in zaigra na harmoniko, gre za to, da to včasih res bil običaj, pri katerem smo si med seboj pomagali sosedje in sorodniki. Zato pa nismo vsi delali kope naenkrat, ampak smo najprej pri enem naredili, ko smo tam končali, smo šli k drugemu oglarju, res smo si pomagali in tako je prav. Saj si še danes, a zaradi natrpanega urnika, je danes bistveno drugače," pove Mirkov oče Vinko, ki se spominja oglarjenje izpred 50 in več let.
Prižig kope je vedno slavnostni dogodek: "Naj gori!"
Ko je torej kopa v celoti pripravljena, pa pride do častne naloge: prižig, ki se izvede tako, da se na vrhu kope skozi odprtino vrže žareče oglje oziroma žareča trska, s čimer se prižge kopo, da se les počasi prične kuhati. Ta čast po tradiciji pripada ženski, saj je ženska simbol plodnosti in življenja, kar je za oglarsko družino vsekakor predstavljala kopa, saj se je iz končnega produkta preživljala vsa družina. Ko se skozi odprtino pokaže dim, vsi zbrani pojejo in zaploskajo ter vzkliknejo: "Naj gori!" Kopa tako velja za nekaj živega – “rastla” je, “dihala” in se lahko tudi “pokvarila”. Oglarji od prižiga vsak dan spremljajo dim in točno vedo, če se preveč ali premalo dimi. "Najbolj kritično je, če prehitro tli, potem moramo takoj zapirati, pokrivati luknjo, da je odprtina manjša," pove Vinko. Žena Renata, ki je kopo prižgala že večkrat se samo zasmeje, ko jo vprašamo, zakaj ravno ženska prižge kopo in reče: "Ja, ja, da se ve, kdo je kriv!" Ženska je bila namreč v ljudskem mišljenju simbol plodnosti, rodovitnosti in ustvarjalne moči, zato naj bi z njenim dotikom ogenj stekel pravilno in bi oglje “lepo uspelo”. "Res pa je tudi, da lahko gre kaj narobe, mi rečemo, da vsaka kopa gori drugače, lahko se kuha samo na enem delu, kar ni ravno optimalno. Zato je prvih nekaj dni ključnih in vsaki dve do tri ure moramo vreči zelo majhne koščke lesa, da se res fino in enakomerno dimi. Če gre kaj narobe, se moški radi pošalimo na račun ženske: ja, kako pa si to prižgala?" Ženski so pripisovali tudi sposobnost, da zna z ognjem oziroma, da ga zna ukrotiti in oglarji se niso radi igrali z usodo, da bi šlo kaj narobe, če se teh tradicionalnih običajev ne bi držali.
