
V njenih plodovih je mogoče uživati tudi čez zimo, saj tisti, ki niso prezreli, v hladnem prostoru odlično prezimijo. Čajote so užitne surove, kuhane, ocvrte, dušene ali pečene. Pri nas se večinoma iz njih pripravljajo kuhane jedi, nekatere že sam okus zelenjavne mineštrice z njihovim nežnim mesom spodbudi, da poskušajo plod, iz katerega proti pomladi požene kalček.

Nima semen, ampak koščico
Čeprav spada čajota med bučevke, enako kakor lubenice, kumare, bučke in buče, v svoji notranjosti ne skriva semen, temveč koščico. Če je čajota povsem zrela, bo proti koncu zime iz plodu, ki ga, v časopisni papir zavitega, shranimo v kleti, pokukal kalček.
Listi čajote so podobni kot pri kumarah, le veliko večji so. Glede na njihovo površino in dolžino poganjkov pa preseneča, koliko vode potrebuje. Poleti ji zato namenimo eno veliko zalivalko vode dnevno, pri čemer se seveda izogibamo listov.
Če ni prehitre zmrzali, lahko plodove, velike do 20 cm, pobiramo do pozne jeseni. Zunanja kožica je sprva nežnejša, proti zimi pa otrdi, tako, da lupimo tudi tiste sorte, ki sicer nimajo bodic.

