Dobili smo se pri Koseškem bajerju, in čeprav je bil dan vremensko neugoden tako za nas kot za klope, saj so se sončno vreme, dež in celo sneg izmenjevali na nekaj minut, so se naših belih zastav oprijeli tako odrasli klopi kot nimfe.

Rekorderji živijo šest let

"Klopi lahko v naravi preživijo zelo dolgo, rekorderji tudi do šest let. Če klop nima te sreče, da bi našel gostitelja, lahko brez hrane preživi tudi eno leto," pojasnjuje Tea Knapič, ki smo se ji pridružili pri vzorčenju klopov. Klope vzorčijo, da ugotovijo, koliko jih je v naravi, in preverijo, ali prenašajo povzročitelje bolezni.

Obvezna oprema za vzorčenje je belo platno na palici, nekakšna bela zastava, ki pa klopom ne sporoča, da se vdajamo, ampak z vlečenjem po travi in podrasti oponašamo gibanje živali in ljudi, torej gostiteljev klopov. Klopom ustreza vlažno okolje, če je preveč suho, pa se izsušijo in poginejo. Zato je prav spomladi ozračje zanje najugodnejše, in takrat je največ nimf in odraslih klopov. Skratka, njihov čas je prav zdaj! Biologinja je na teren prinesla tudi cevko, s katero klopa, ki se platna oprime, posrka in nato shrani v epruveti, v kateri potujejo v laboratorij.

Z manjših živali na večje

"Klopi imajo štiri razvojne stopnje, od jajčeca, ličinke, nimfe do odrasle živali, in za vsak razvojni stadij potrebujejo obrok krvi, tako da se manjši klopi najprej prehranjujejo na manjših živalih, kjer se lahko okužijo, potem pa te okužbe prenašajo na druge gostitelje," pojasnjuje Tea Knapič. Zaradi klopov torej zbolimo, ker nismo njihova prva izbira in lahko prenašajo povzročitelje bolezni med različnimi gostitelji. Šestnoge ličinke se navadno hranijo na pticah ali miših, a večina jih ne najde gostitelja, zato umrejo. Tiste, ki so se nahranile, se levijo v osemnoge nimfe, ki se hranijo na malo večjih sesalcih, potem pa se spustijo nazaj na tla in prelevijo v odrasle samce in samice. Njihovi gostitelji smo seveda tudi ljudje. "Na nas prežijo v zasedi, ko pridemo mimo in potegnemo skozi rastlinje, se pritrdijo na nas." Povprečno je v zadnjih desetih letih letno za klopnim meningoencefalitisom (KME) zbolelo 100 ljudi, za lajmsko boreliozo pa 4500. Proti KME se lahko cepite.

Sicer pa, da klopa lažje opazimo, za v naravo oblečemo svetla oblačila. Telo si čim bolj pokrijemo, torej je bolje, da imamo majice z dolgimi rokavi in hlače z dolgimi hlačnicami, ki jih zatlačimo v nogavice.

Preizkus poguma

Ker so prenašalci bolezni, klopom rečemo tudi najnevarnejše živali v Sloveniji. Zato nas je zanimalo, ali je morala biologinja Tea Knapič pred vzorčenjem opraviti preizkus poguma, spati v medvedovem brlogu, pojesti celo skledo rdeče pese … "In pojesti veliko brokolija," se nasmeji. "Ni tak test pogumnosti, je pa test pogumnosti v tem, da greš študirat, se zanimaš za naravo in potem najdeš tudi svojo nišo. Jaz sem jo v klopih." Najbolj razširjen klop v Sloveniji je navadni ali gozdni klop (Ixodes ricinus), sicer pa imamo v Sloveniji 16 vrst, na svetu pa več kot 800.

Vedno višje temperature

"Ko pride temperatura nekje nad 6 stopinj Celzija, se začnejo klopi prebujati, lesti iz svojih zimskih počivališč, tako da smo že v času, ko so klopi precej aktivni. Verjetno zaradi višanja temperatur prihajajo tudi na večjo nadmorsko višino. Včasih smo jih našli do 1000 metrov nadmorske višine, danes pa tudi že na 1500 metrih."

Med 10. in 11. uro dopoldne, ko smo snemali prispevek in z biologinjo opravili vzorčenje, je termometer kazal okoli 8 stopinj Celzija, klopi so se bolj zaspano oprijemali belega platna in se bolj počasi premikali po njem: "Zebe jih," je pripomnila strokovnjakinja. Kljub temu se je v epruveti nabralo kar nekaj klopov v različnih razvojnih fazah. "Drugače jih na tej lokaciji ob tem času pričakujemo že več."

Par iz epruvete

"Vidiš, tukaj imaš samca, samico …" pokaže Tea Knapič na klopa, ki sta se v epruveti sparila, in pojasni, da sta se našla zaradi nas. Navadno se namreč najdeta na gostitelju. "Samice potrebujejo še en obrok krvi, da lahko odložijo jajca, samci pa se kot odrasli sploh ne prehranjujejo več, v bistvu samo še iščejo samico, da se parijo in lahko predajo svoj genski material." Samec po parjenju pogine. Samca in samico navadnega ali gozdnega klopa lahko ločimo po barvi, saj je samica svetlejša. V travo odloži 1000–4000 jajčec, potem pa pogine tudi sama. Mimogrede, klopi so tudi hrana za miši, ptice in rovke, pa tudi ježe.

Medtem ko so bili v naravi klopi še malo zaspani, so se v topli pisarni, ko jih je raziskovalka položila v stekleno posodo, popolnoma razživeli. Zelo hitro so se premikali po stekelcu, in če jih ne bi pazili, bi zlezli čez rob. Klopi namreč lezejo in plezajo, za to imajo na vsaki nožici dva krempeljca. Skakati pa ne morejo. Torej tudi v naravi zlezejo na nas.

Pod stereolupo se je zelo dobro videla njihova zgradba: "Vidimo ščitasto telo, štiri pare nog, tukaj sta pri klopih dva para oči (če so, gozdni klop jih nima) in ustni aparat oziroma bodalo, ki je v obliki narobe obrnjene smreke in z njim prebodejo kožo," opisuje Tea Knapič parazitske pajkovce pod povečavo. Prav zaradi takega bodala jih zelo težko odstranimo s kože. Ko pridemo iz gozda ali sprehoda po travnikih, se temeljito preglejmo. Če ugotovimo, da se je klop prisesal na našo kožo, ga ne mažemo z oljem, razkužili ali kakšnim drugim sredstvom, ampak ga izpulimo, najbolje s pinceto, potem pa opazujemo mesto, kjer je bil prisesan, pojasnjuje Tea Knapič. Če je v telesu ostal kakšen košček klopa, ga bo telo izločilo samo, še doda.