“Imela sem bolnega starega ata. Pri vsem sem mu pomagala. Kuhala sem mu, ga preoblekla, mu dajala zdravila … Takrat sem dobila neki vtis o sebi, da sem dovolj sposobna za zdravstveno srednjo šolo in da me to veseli. To je bila zares lepa izkušnja, čeprav ata sedaj že dve leti ni,” je v petek pred glavnim vhodom Šolskega centra Novo mesto povedala devetošolka Tjaša.

Jeseni si želi postati dijakinja programa zdravstvene nege ali farmacije, David, njen sošolec iz paralelke, pa je bodoči avtoserviser: “Doma imamo avtoservis, kjer že sedaj veliko pomagam. To je pač iskan poklic in lahko hitro dobiš službo.”

Osmošolki Stella in Eva nista tako prepričani o svoji odločitvi kot Tjaša in David. Iskreno sta povedali, da sta zelo zmedeni, ne vesta še, kam bi se vpisali. Čeprav imata za odločitev še več kot leto časa, ju očitno bremeni že od sedmega razreda, ko sta prvič obiskali informativne dneve v Novem mestu. Tudi iz pogovora s starši deklet in fanta je mogoče razbrati, da je pred mladimi zahtevna odločitev, razhajanja med željami mladih in realnostjo, ki vključuje tudi kadrovske potrebe trga, pa so velika.

V prvem petkovem terminu na šolskem centru 901 osnovnošolec

V največjem šolskem centru v Sloveniji, kjer se izobražuje več tisoč dijakov in študentov, so kot na vseh drugih izobraževalnih ustanovah po Sloveniji v petek in soboto pripravili informativce, kot pogovorno pravimo tem za mlade izredno pomembnim dnevom. Petkove dopoldanske predstavitve se je udeležil 901 potencialni dijak. To je okoli sto osnovnošolcev več kot lani, kar je spodbudno za novomeški šolski center ter vpis v njihove poklicne in strokovne srednješolske programe. Letošnja generacija dolenjskih in posavskih devetošolcev je v primerjavi z lansko sicer za okoli 100 devetošolcev manjša.

Na razvejanih hodnikih, v učilnicah in avlah seveda ni bilo dijakov zaključnih letnikov – ti so bili na informativnih dnevih drugje –, so pa bili med drugim dijaki nižjih letnikov srednje zdravstvene in kemijske šole in njihovi učitelji. V uniformah so samozavestno predstavljali svoj program in poklic. Dijaki triletnega programa bolničar-negovalec, med njimi so bili Lun, Džejla in Gabrijel, so nas povabili v svojo učilnico za praktični pouk. Po vseh urah praktičnega usposabljanja na šoli in pri delodajalcih so poudarili, da tega poklica ne more opravljati vsak, je pa v njih še posebej prebudil tisto pravo človeško plat, dobrosrčnost, empatijo in potrpežljivost.

“Od malih nog sem že vedela, da bom delala v zdravstvu. Bolničarsko šolo sem si izbrala, ker sem vedela, da bo tu zelo veliko prakse, kar me veseli, še posebej delo z našimi oskrbovanci. Od prvega letnika sicer že delam prek študentske napotnice v domu za starejše. Veliko sem se naučila, bila sem tudi v prednosti pri praksi. Ko se ti na koncu oskrbovanci zahvalijo, ti dajo roko ali te objamejo, je res najboljši občutek,” je povedala Džejla. Vsi trije bodo šolanje po treh letih nadaljevali.

Pridobljeni poklic, razgibano delo, domače podjetje, delovne izkušnje, praktični pouk …

Poleg omenjene šole smo obiskali še srednjo gradbeno, lesarsko in vzgojiteljsko šolo ter srednjo strojno šolo. Tam so nas sprejeli številni dijaki v delovni opremi in nam zapovedali – še posebej dijaki lesarstva –, naj imamo roke pri ogledu strojev obvezno v žepih. Avtoserviserji so nam hudomušno povedali, da so svojo delavnico, kjer servisirajo tudi avtomobile profesorjev, pospravljali tri dni, čeprav umazanija in prah zagotovo ne bi zmotila nikogar. Pri predstavitvi se niso pustili pretirano motiti, videti je bilo, da so dijakom njihovi izbrani poklici res v veselje.

“Za ta program sem se odločil, ker je delo razgibano, vedno si na terenu, delaš lahko vse. Nisem za v pisarno,” je povedal Tadej, bodoči inštalater strojnih inštalacij. “Všeč mi je bilo 3D-modeliranje, rad ustvarjam, se mi zdi, da sem kar spreten. Sam sem bil že stoodstotno prepričan, za kaj se bom odločil, doma pa so me še starši lepo podprli. Tudi oče je inženir strojništva,” je pojasnil Lovro iz tretjega letnika programa strojni tehnik.

Delo z rokami, ki je razgibano in na terenu, možnost zaposlitve v domačem podjetju, delovne izkušnje in kompetence, ki jih pridobiš s praktičnim usposabljanjem, je bilo tisto ključno, da so se odločili za poklicno oziroma srednjo strokovno šolo, so naštevali sogovorniki.

“Vse znaš narediti sam. V hiši, pri hiši … Navdih mi je bil oče, ukvarja se z gradbeništvom. Vse, kar smo delali, je on naredil. Kako vse to zna, sem se spraševala. In potem je rekel, naj grem na gradbeno in bom mogoče lahko nadaljevala delo s podjetjem. Od malega sem bila vedno z njim, tudi betonirali smo, vsega me je naučil,” je povedala Aliona, bodoča gradbena tehnica. Tit, njen sošolec, pa je povedal: “Vsi sorodniki so šli na gradbeno, niso sicer ostali v tem. Zdi se mi, da bi si lahko najprej nabral izkušnje, delal z rokami, potem pozneje pa odprl nekaj svojega. Tudi nekaj denarja je v tem, pa ne morejo te ravno roboti nadomestiti. Rad bi šel na svoje, ne v kakšno veliko podjetje.”

“Gimnazija je nadaljevanje osnovne šole”

“Tu se konkretno nekaj naučiš, greš v neko smer, v gimnaziji pa se učiš vsega po malo, pa nikoli na koncu nič. Splošno vse veš, da bi pa kaj konkretno znal, tega pa ni. Tu pa dobiš neko predstavo, kaj boš delal,” je še dodal Tit. Z Aliono pri odločitvi za srednješolsko izobraževanje nista bila pod nobenimi pritiski, odločila sta se lahko povsem po svoje. O gimnaziji nista razmišljala, za svojo srednjo strokovno šolo pa sta povedala, da se jima zdi dobra šola za življenje – ta je tudi v sloganu novomeškega šolskega centra.

Marsikoga pa so kljub močnim interesom za poklic prepričevali, naj se vseeno odloči za gimnazijo, so pripovedali srednješolci. Ena takih je bila Maja, dijakinja programa strojni tehnik: “V šoli so me precej čudno gledali, so mi svetovali, naj grem raje na tehniško gimnazijo. Tam naj bi bila boljša družba in več deklet, lepe ocene sem imela, tu pa naj bi vse zapravila, ves čas so mi govorili, da se mi bo tu zmanjšala nekakšna kondicija za učenje.”

Neža Zoja, ki obiskuje drugi letnik zdravstvene nege, je k temu dodala: “Meni je gimnazija pretežka in nimaš teh strokovnih predmetov. Tu imamo prakso, veliko več vidiš. Se mi zdi, da je gimnazija le nadaljevanje osnovne šole. Če greš na poklicno šolo, imaš poklic in ti ni treba na fakulteto, lahko pa imaš vseeno zelo dobro službo. Po gimnaziji pa nimaš poklica, nimaš prakse, si pa res splošno razgledan.”

V službo po končani srednji šoli manj kot tretjina dijakov

“Zelo dobro sodelujemo z delodajalci na vseh področjih, zelo dobro smo organizirani. Naši organizatorji praktičnega usposabljanja pri delodajalcih imajo stike, gredo do delodajalcev, obiščejo dijake, dobijo vsa navodila, naredimo tudi srečanje z delodajalci. Povemo jim, kakšne so novosti, kakšna je mladina, ki prihaja. Delodajalci in nekdanji dijaki gradbeništva, ker sem tudi sama gradbinka, mi govorijo, pošlji mi nekoga. Jaz mladim to lahko ponudim, ampak gre velika večina naprej na fakulteto. Marsikdo nadaljuje, da si potem nikoli ne bo očital, da ni vsaj poskusil,” je pojasnila ravnateljica srednje gradbene, lesarske in vzgojiteljske šole v Novem mestu Damjana Gruden.

Med omenjenimi mladimi in drugimi, s katerimi smo se pogovarjali konec tedna, so bili tisti, ki se bodo po treh, štirih ali petih letih srednje šole zaposlili, prej izjema kot pravilo. Zakaj se ne zaposlijo, so navedli nekatere povsem razumne razloge. Po treh letih poklicne šole, denimo, ne morejo vedno odpreti svojega podjetja, po štirih letih srednje strokovne ne morejo postati vodje gradbišča.

Za delo so dijaki po besedah učiteljev praktičnega usposabljanja sicer zagotovo usposobljeni, zato jih delodajalci čakajo z odprtimi vrati. Med njimi sta trenutno največja novomeška tovarna Krka in Splošna bolnišnica Novo mesto, kjer se bo v naslednjih petih letih menjala generacija. Obeta se torej val upokojitev in posledično zaposlovanja.

Po oceni direktorja šolskega centra Novo mesto Mateja Forjana se po končani srednji šoli zaposli manj kot tretjina dijakov, mladi pa niso najbolje seznanjeni, da višje kot greš po vertikali izobraževanja, več je garanja in samostojnega dela v predavalnicah, uspeh ni nikomur zagotovljen. “Kaj pa lahko izgubiš, če greš študirat? Je treba vračati denar, so kakšne posledice? Ne. Pač poskusiš. Morda je dobro, da zato v visokošolskem izobraževanju vprašamo, koliko jih dejansko diplomira. Dve tretjini jih študira naprej, zaključi jih pa bistveno manj, ne pridemo na eno tretjino.”

Kritika mature: ta preverja znanje, sodobna družba pa spretnosti

Kar so kot prednosti poklica po končani srednji šoli naštevali mladi, je potrdil tudi Forjan. Poklicne in srednje strokovne šole težijo k izkustvenemu učenju, poklicnim kompetencam in praktičnemu usposabljanju, pri tem pa imajo šolniki eno težavo – maturo. Ta se po Forjanovih besedah v zadnjih tridesetih letih ni spremenila.

“Matura preverja znanje, sodobna družba pa potrebuje kompetence, veščine in karakterne lastnosti. Na maturi se to ne preverja. Vsi učni načrti so pripravljeni glede na maturo, da mladim seveda ne zapiramo poti za naprej. Vrtimo se v začaranem krogu že dve desetletji, na sistemski ravni smo še vedno na ravni devetdesetih let. Preverja se znanje, ne pa spretnosti. Najlažje bi bilo maturo ukiniti kot nekakšno vstopnico na višjo raven izobraževanja, pa naj fakultete same ocenijo, kdo ima in strokovnost in karakterne lastnosti, da je primeren za študij,” je bil kritičen Forjan.

Za konec je dodal, da je “v družbi treba spremeniti razmišljanje, da je nekaj vreden le papir – dokler bomo mislili, da le papir prinese večjo plačo, ne bo nič drugače”.