Regratova lučka

Jajčar se imenuje zato, ker ga največkrat jemo v solati s trdo kuhanimi jajci in krompirjem. Ime mlečec je dobil po belem, rahlo lepljivem soku, ki priteče iz stebel in korenin. Levji zob mu pravijo Francozi, ker jih njegovi podolgovati in suličasti listi spominjajo na ostre čekane kraljevskega mačkona.

Pri nas poznamo navaden regrat. Ob travnikih in poteh raste po vsej Evropi, najti ga je mogoče tudi v nekaterih delih Azije. Po navadi ga nabiramo, preden cveti. Lahko ga nabiramo tudi takrat, ko cveti (takrat ga je tudi lažje najti), le da je med cvetenjem bolj grenek.

Mogoče veš, kako iz živo rumenega cveta nastane nežna bela regratova lučka?

Če rumeni cvet vzdolžno prepolovimo, lahko vidimo, da je to pravzaprav socvetje. To pomeni, da je cvet sestavljen iz veliko majhnih cvetov. Cvetovi so na kupu, da jih čebele lažje oprašijo. Regratovo socvetje imenujemo košek.

Ko čebele opravijo svoje delo, se cvet zapre, listi, ki so bili prej pod rumeni cvetom, se dvignejo in obdajo cvetove. V cvetu, obdanem z listi, se začne zorenje. Razvije se mlada rastlina, kalček. Deli rastline, ki jih ta ne potrebuje več, odpadejo.

Ko so plodovi skoraj zreli, se regratovo socvetje spet odpre - listi se zavihajo navzdol, padalca plodov se razpnejo in nastane regratova lučka. Plodovi imajo obliko padala, da lahko poletijo, ko zapiha veter ali ko v lučko pihnemo mi.

Če padalo pristane na primernem mestu, se tam naslednjo pomlad iz mlade rastlinice, ki se skriva v njem, rodi nov regrat. Prava pravcata čarovnija, kajne? Kako iz cveta nastane lučka, si lahko ogledaš tudi v spodnjem posnetku.

Ker na prvi pogled res ni nič posebnega, videti je kot navaden plevel, in ker ima poleg tega še nekoliko grenek okus, so ga dolgo uporabljali le v zdravilne namene. Za zdravila vemo, da večinoma niso nič kaj dobrega okusa. Potem pa so se v 17. stoletju Francozi in Italijani odločili, da si zasluži večje spoštovanje. Tako se je znašel na jedilniku, kjer vztraja še danes.