Ljudje, ki opravljajo ta poklic, vsak dan pričarajo nasmehe na obraz tako otrokom kot tudi njihovim odraslim spremljevalcem. V radijski oddaji Moj poklic so klepetali z Branetom Vižintinom, igralcem lutkovnega gledališča v Ljubljani, ki na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) prihodnje lutkarje tudi poučuje.

Brez ljubezni do lutkarstva bi sicer težko prenesel razgiban urnik: "Zvečer te ni, pa zjutraj te ni, urniki so raznoliki in pestri, ampak če imaš do lutkarstva veselje, je to lep poklic."

Podkast: Moj poklic - animator lutk

Kdo pa sploh lahko postane animator lutk in kako poteka izobraževanje?

"V prvi vrsti moraš biti igralec, predvsem pa je fino, če se nekdo, ki se odloči biti igralec, vpiše na AGRFT in se priuči lutkarstva. Več lutkarskih šol je v tujini, pri nas pa je študij lutkarstva možen samo v okviru predmeta Animacija, ki se izvaja na AGRFT-ju," je pojasnil Vižintin.

Lutkarji dobijo v roke svojo lutko že veliko pred prvo predstavo. Lutka je kot nekakšen inštrument, ki brez animatorja ne oživi, zato se morajo z njo najprej dobro spoznati. Pravijo, da v teh začetnih fazah ustvarjanja najprej preverijo, kakšno izrazno moč lutka sploh ima. To naredijo tako, da lutko postavijo pred ogledalo in poskusijo izvesti vse izraze ter pokazati vsa čustva, ki jih lutka kot inštrument omogoča. Ta del procesa ustvarjanja lutkovne predstve je večini igralcev najljubši.

Spoznavanju lutke sledi učenje besedila in veliko vaje - kar z lutko v rokah. Vaje usmerja režiser, ki si je tudi zamislil, kako naj bi predstava potekala, animator pa mora predstavo izvesti prav po njegovem načrtu. Animator mora biti natančen, iznajdljiv in dober v skupinskem delu - nikoli namreč ne veš, kaj vse se lahko zgodi med predstavo, ki je vsakič tudi nekoliko drugačna.

In še oddaja Med staro šaro - o lutkarstvu in animatorstvu