Nenja se je spotaknila in padla na kolena. Posoda ji je padla iz rok in se razbila. Deklici so se začele nabirati solze v očeh. Daleč naokrog ni bilo ničesar drugega kot pesek. Samo vroč pesek! Oaza je bila fatamorgana, iluzija, izmišljotina, privid. Zračno zrcaljenje, ki je nastalo zaradi migotajoče vročine nad vročimi tlemi. Nenja je zajokala.

Na drugi strani knjige pa deček Lamar in njegova kokoška Dolores bežita iz dežele dežja in iščeta sonce.

Lamarjev oblačila so bila premočena in v čolnu mu je voda segala vse do kolen. Povrhu vsega je bilo videti, kot da bi se jima svetleče nebo okoli njiju rogalo. Lamar je bil jezen in Dolores se je upirala, da bi sploh še dala kaj glasu iz sebe. Jezna sta zajemala vodo iz čolna. jezna sta vstopila vanj. Jezna sta odrinila od obale.

Na sredini slikanice se deklica in deček srečata in postaneta prijatelja, kajti na svetu je ravno prav vode in sonca, ljudje in živali in vsa narava živijo v sožitju in nad njimi je razpeta mavrica.