Rip Van Winkle in Legenda o Speči dolini

Obe najbolj znani knjigi Washingtona Irvinga imamo na voljo tudi v slovenskem jeziku. Čeprav sta bili izdani v prejšnjem tisočletju in delujeta malce starinsko, gre za zanimivi zgodbi, ki ju na vsak način velja prebrati. Še posebej, če bi se radi poučili o načinu gradnje vzdušja v zgodbi.

Če namreč na primer hočemo napisati srhljivko, ni dovolj le zapisati ’bilo ga je strah’, ampak lahko pisec uporabi še marsikaj drugega. V Legendi o Speči dolini je to še posebej izrazito. Ko smo že pri kurji polti, morda starejši v roke vzamete še Edgarja Alana Poeja. Ta ameriški pesnik in pisatelj velja za očeta (resda ne edinega) kar treh žanrov: fantastike, kriminalke in srhljivke. Kak poletni deževni večer bi bil kot nalašč zanj.

Čarovnik iz Oza

Knjiga Franka Bauma, v katero založnik sprva ni želel vložiti niti toliko denarja, da bi jo natisnili v barvah (denar sta založila kar avtor in ilustrator), je postala tako uspešna, da ji je sledilo desetine nadaljevanj. Ko se je prvi ilustrator skregal, ga je nadomestil drugi. Ko je avtor umrl, je prevzel drug avtor. Nekaj knjig je nato spisal še ilustrator (drugi) sam. In po njegovi smrti so prišli novi ustvarjalci. Pravzaprav serija sploh še ni uradno končana.

A tisto, kar nas zares zanima, je možnost, da del serije (prevedenih je več knjig) preberemo v slovenskem jeziku. Ne gre le za zanimivo, napeto in zabavno branje, temveč za odličen učbenik, iz katerega se lahko vsak mladi avtor nauči velik o ustvarjanju povsem novih svetov. Takšnih, kjer je lahko marsikaj drugače kot tukaj in danes, a se dogodki vseeno odvijajo logično.

Trije možje ...

Za ljubitelje humorja sem predlagal že marsikaj. Po mojem boste vsaj tisti v višjih razredih uživali tudi v danes že malce (po krivici) pozabljenem Jeromu Klapki Jeromu. Njegovi knjigi Trije možje v čolnu in Trije možje se klatijo sta seveda že dolgo prevedeni. Ne ponujata le pogleda v starodavne čase, ko so se prijatelji znali odlično zabavati brez pametnih telefonov, ampak nudita zanimiv način pripovedovanja, iz katerega ni težko potegniti uporabnih idej za pisanje šolskih spisov, esejev in drugih pisarij v novem šolskem letu.

Ker se spotoma še nekaj malega naučimo o geografiji in zgodovini, ki današnji generaciji prinašata presenetljivo veliko težav pri nabiranju točk v boju za vpisna mesta na gimnazijah in srednjih šolah, lahko ubijemo kar dve ali celo tri muhe na en mah!

Stare grške bajke

Ko smo že pri združevanju različnih področij, ne moremo mimo Starih grških bajk, ki, mimogrede, tako ali tako spadajo v obvezno branje sedmošolcev. Toda med počitnicami bomo v zgodbah o junakih in božanstvih gotovo uživali bolj kot v z obveznostmi nabitem šolskem urniku. In še knjigo si je veliko lažje izposoditi.

V knjigi o grških bogovih, njihovih spletkah in vplivu na starodavni svet (iz katerega je seveda zrasel današnji) mimogrede poberemo številna drobna znanja, ki spadajo k splošni izobrazbi.

Pri tem ne mislim le lažjega reševanja križank, ampak razumevanje sveta, v katerem živimo, kar je gotovo velika prednost pri pisanju tako leposlovja kot strokovnega čtiva. H grški mitologiji spadata seveda tako Odiseja kot Iliada, obe verjetno še prezahtevni za vas, a veliko lahko odnesete že iz dela kot je na primer Veliki premetenec, ki je dejansko malo poenostavljena Odiseja v prozi.

Če vas zares zagrabi, lahko potem nadaljujete raziskovanje različnih svetovnih mitologij. Rimska, oz. rimljanska, recimo, ima veliko skupnega z grško, a tudi marsikaj povsem svojega. Toda veliko zanimivega lahko odkrijemo tudi na severu. Neil Gaiman v Nordijski mitologiji, recimo, ponuja ogromno zanimih podatkov in idej.

In nihče ne pravi, da morate ostati le v Evropi, saj domiselnih mitoloških pripovedi kar mrgoli na vseh celinah. Sploh veste, kako si nastanek sveta razlagajo avstralski domorodci? Ali kakšne zmaje so poznali Maji? In kaj piše v Mahabharati?

Česa nas lahko nauči Shakespeare?

Največji dramatik vseh časov ni ravno slovel po izvirnosti. Skoraj vse zgodbe, ki jih je postavil na oder, so bile zapisane že stoletja pred njegovim rojstvom. V njegovih igrah je tudi precej napak. Češki je tako pripisal morsko obalo, bitje ur postavil v čas Julija Cezarja, kar tisočletje in pol pred njihov izum, purane pripeljal v Anglijo stoletja pred odkritjem Amerike in tako naprej, a smisla za zgradbo zgodbe mu nikakor ne moremo oporekati.

Ker so njegove igre v dramskem zapisu verjetno še prezahtevne za mlade bralce, priporočam namesto branja prevedenih izvirnikov prevod njihove poenostavitve - Pripovedke iz Shakespeara Charlesa in Mary Lamb so pri nas na voljo že več kot pol stoletja. Da jih vsake toliko ponatisnejo, pa je dokaz, da vsaki novi generaciji predstavljajo zanimivo branje.

Naj vam gredo knjige v slast!

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist