Avtorica knjige je o njej zapisala takole: "Obstajata dva svetova. Ta, ki ga vidiš, ko zjutraj odpreš oči, drugi pa je svet, ki se ti razkrije šele takrat, ko oči zapreš. To je svet domišljije. Domišljija nikoli ne odraste, je sramežljiva in je podobna čokoladnemu ježku, le da nima bodic. Naša Kiki obožuje domišljijo, saj z njeno pomočjo brezbarven in pust bolnišnični svet spremeni v duhovito pustolovščino."

Moje najljubše drevo je tulipanovec. Spomladi se na njem razcvetijo rumeni tulipani, ki so podobni bananinin olupkom. Na njegovo deblo sem napisala Kiki. Gospa Štrudlmajer trdi, da imajo drevesa glavo v zemlji, noge pa v zraku. Tulipanovec je stonoga. Nekatera drevesa imajo na veje obešene čevlje, ker odrasli ne razumejo, da se drevesa ne premikajo. Ko bom ozdravela, bom glavo zakopala v zemljo in se pogovorila z drevesom.