Čeprav je medvrstniško nasilje tako razširjeno, ne pomeni, da je takšno obnašanje sprejemljivo ali da se moramo z njim sprijazniti. K njegovemu omejevanju močno pripomore poročanje opazovalcev. To so osebe, ki nasilno vedenje opazijo in bi z opozarjanjem nanj lahko pripomogle, da se konča. Opazovalci pa dostikrat molčijo, saj jih je strah, da jih bodo drugi imeli za izdajalce, če se bodo oglasili.

Mladi pravite, da s poročanjem o nasilju posameznik lahko izpade »snitch«

Ko smo se v pripravah na kampanjo Odpikajmo nasilje pogovarjali z mladimi po šolah, ste nam prav vsi povedali, da ste medvrstniško nasilje že opazli. Mnogi pa ste nam zaupali tudi, da o tem niste povedali odraslim, saj se bojite, da bi vas vrstniki označili za izdajalca oziroma »snitcha«.

Nekateri pravijo:
? »Mene sploh ne zanima. Ne bom se vpletala, ker ni moja stvar.«
? »To je med nami, zakaj bi morali povedati odraslim?«
? »Zadeve raje rešujemo sami. Če poveš učitelju, pomeni, da si šibek, nihče ne mara snitchev.«
? »Če poveš učitelju, bo še slabše. Potem vsi vedo, da si bil ti, in te še bolj nadlegujejo, če si žrtev, ali pa začnejo težiti še tebi, če si bil prej opazovalec.«

In prav to je največja težava: Večina nasilnežev ne odneha sama od sebe, oseba, ki doživlja hudo nasilje, pa skoraj vedno potrebujejo dodatno pomoč. Ko se kdo začne spravljati na nas, je prav, da stvar najprej poskusimo rešiti sami, a so tisti, ki se znašajo nad nami, lahko toliko močnejši (besedno, fizično ali oboje), da nam to ne uspe. Nato pride na vrsto »reševanje zadev« med vrstniki, kot ste nam povedali mladi, če pa dogajanja ne morete več obvladovati sami, je edino prav poiskati dodatno pomoč pri odraslih.

Tožarjenje ali poročanje?

Psihologinja Katja Repolusk, ki dela kot svetovalna delavka v šoli, pojasnjuje pomembno razliko:

»Tožarjenje je, ko učitelju poveš nekaj, kar v resnici ne škodi nikomur, ampak želiš s tem na primer doseči, da bi kdo dobil kazen, ali pa bi se ti sam rad prikupil učitelju. Tožarjenje je na primer, če zatožiš sošolca, ki nima domače naloge.

Poročanje pa pomeni, da odraslim posreduješ pomembno informacijo, ki lahko komu pomaga ali ga zaščiti. Če vidiš, da koga vsak dan žalijo, ga potiskajo, mu grozijo ali ga celo fizično napadajo, to ni »malenkost«. To lahko spodkoplje njegovo samozavest, ga spravi v stisko in mu hudo škoduje.«

O medvrstniškem nasilju smo pripravili posebno oddajo z naslovom (Ne)varni: Nenasilni, ki si jo lahko ogledaš v ponedeljek, 10. 3. ob 17:15 na TV SLO 1.

Kaj lahko naredim, da ne izpadem »snitch«?

Razumemo, da je težko stopiti iz množice in povedati, kaj se dogaja. Tukaj je nekaj načinov, kako lahko pomagaš, ne da bi se počutil/-a neprijetno:

✅ Povej odrasli osebi, ki ji zaupaš. Pomisli, ali je to razrednik/razredničarka, kdo iz šolske svetovalne službe, psiholog/-inja ali celo učitelj/-ica, ki ga/jo imaš rad/-a.

✅ Opozori, da želiš ostati anonimen. Odrasli morajo spoštovati tvojo željo po tem, da se nočeš izpostavljati.

✅ Ne treba, da si edini, ki spregovori. Če veš, da obstaja še kdo, ki je nasilje opazil (in po navadi tako tudi je), se pogovorita in skupaj poiščita pomoč.

✅ Žrtvi nasilja pomagaj z drobnimi gestami. Če si ne upaš takoj povedati, lahko osebi, ki doživlja nasilje, nekako pokažeš, da ni sama. Na primer: sedi k njej pri malici, pogovarjaj se z njo – že to lahko ogromno pomeni.

Če si pogumen, ne pomeni, da si izdajalec

Biti pogumen pomeni stopiti iz množice, ko opaziš, da je nekaj narobe. Ne pomeni, da si izdajalec. Pomeni, da si človek, ki mu ni vseeno.