Če na primer začnemo zgodbo v laboratoriju norega znanstvenika, že vnaprej pričakujemo, da bo poskusil uničiti svet in da se bo zgodba končala z veliko bliskanja in pokanja, svet bo rešen, znanstvenika pa bo ugnal postaven mladenič, ki mu bo nato v objem padla postavna mladenka. Klišeji so seveda živ dolgčas in bi se jim morali v spisih čim bolj izogibati.

1. Izvirnost je protistrup klišejem

Klišeji so bližnji sorodniki stereotipov in so nastali z razlogom. Da nam olajšajo življenje. Naši možgani so namreč tako zapleteni, imajo toliko sposobnosti, da si poskušajo vsakdanja opravila čim bolj poenostaviti, zanemariti nepomembno in se posvetiti tistemu, kar se jim zdi bistveno (gledanju mehiških nadaljevank, igranju tetrisa in lajkanju videoposnetkov s hišnimi ljubljenčki, ki nosijo klobučke, na primer).

V življenju tako nenehno težimo h klišejem. Ko se fant in punca spoznavata, je njuno druženje že kar nekako vnaprej predpisano. Kdaj si izmenjata telefonske številke, kdaj se pogovorita o horoskopu, kdaj gresta skupaj v kino, kdaj se prvič poljubita ... Vse to je običajno dokaj predvidljivo.

Toda vse se le ne odvija po vnaprej znanih tirnicah, in fant, ki zna dekle ob prvem stiku vprašati še kaj drugega kot: »Ali si prvič tukaj?« in »Kako ti je ime?« ima dejansko večje možnosti, da ji postane všeč, kot tisti, ki deluje po klišejih, torej po znanih obrazcih. Enako je pri pisanju zgodb. Pred skoraj letom dni mi je skupina otrok iz 6. razreda pokazala svoje spise.

Večina je začela pripoved z »Zjutraj sem vstal(a) ...« in končala z »Zvečer sem šel(šla) spat.«

S takim pristopom je pač težko pokazati, da si boljši pisec od drugih in osvojiti ustrezno boljšo oceno. Zato velja klišeje prepoznati (lažje je pri drugih kot pri sebi) in se jim nato izogniti. Izvirnost je vedno dobra izbira.

Kaj če bi, denimo, začeli z; »Ne maram torkov, sred ali četrtkov in tudi petke prenašam komaj za silo, le zato, ker se potem začne vikend. Ampak ponedeljke pa naravnost sovražim.«

Potem pač poveš zgodbo, kot si si jo zamislil. Seveda se tudi med pripovedovanjem izogibaš klišejem.

Zaključek pa: »Sem vedel, da bo skrajno zoprn dan. Je bil pač ponedeljek, dan, ko gre vse narobe. Naslednjega bom poskusil enostavno prespati.«

Videti je zanimiveje, kajne?

2. Iz klišeja naredimo nekaj novega, svežega in skoraj izvirnega

Spet si bom izposodil Rdečo kapico. To pa zato, ker jo vsi poznamo in je hitro jasno, o čem govorim. Kadar smo iz nekega razloga v zgodbo uvedli klišejski lik, kot sta v tem primeru volk in naivna deklica, lahko še vedno dodamo lastno, izvirno in nepredvidljivo dimenzijo že znanemu in ustvarimo nekaj novega, drugačnega, zanimivega. Mimogrede, ste opazili, da pri naštevanju običajno uporabljam tri pridevnike? Tudi to je kliše. Deluje.

Volka je tako Gustave Dore v eni najbolj znanih ilustracij upodobil kot starega zapeljivca, vendar nikjer ne piše, da ne bi mogel biti plašen in jecljav ali neizživet zmerno nadarjen dramski igralec, kar bi predvidljivi zgodbi takoj dodalo nekaj svežine. Že brata Grimm sta v svoji prvi knjigi pravljic objavila tudi različico Rdeče kapice, kjer se deklica volku upre s kropom, v eni sodobnih izpeljank pa dekle namesto lovca kar sama (z avtomatsko puško) obračuna z zverino.

Da ne bo pomote, ne podpiram nasilja, dajem le primere izogibanja klišejem.

Ko smo že pri pravljicah, bom omenil še čarovnice. V naših krajih so zelo predvidljive. Kradejo otroke, iz njih delajo obare in letijo na metlah. Toda v ruskih pravljicah nastopa precej manj predvidljiv lik - Baba Jaga (po naše včasih Ježi baba), ki je veliko bolj zapletena. Junaku pravljice lahko predstavlja oviro, a mu včasih tudi pomaga. Naokrog se prevaža v tolkaču in, da bo še bolj odštekana, živi v mobilni hiški, postavljeni na orjaško kurjo nogo. S takim likom je vedno lažje pridobiti pozornost bralcev.

3. Kaj, če je kliše obvezen?

Pri naslovu Moja pot v šolo je vendar že skoraj vse znano vnaprej, ali ne? Zjutraj vstaneš, potem zajtrkuješ, pripraviš torbo in greš. Tu je težko odkrivati toplo vodo.

Pravzaprav lahko ravno takšne primere izkoristimo za prikaz svoje pripovedovalske spretnosti. Ko vsi pričakujejo, da bomo nekaj naredili natanko tako, se potrudimo in najdemo svojo, izvirno pot.

Kaj če bi, na primer, svojo pot v šolo namesto šolarja opisali njegovi supergi? Ki bi začeli pripoved usklajeno, si nato začeli skakati v besedo in se skregali, zbrcali in pobotali, še preden bi šolar prispel do šolskih vrat?

Ali če bi sicer pripovedoval šolar, a bi pripovedovalec izkoristil to, da je v popoldanskem času navdušen šahist in bi pot opisal s šahovskimi izrazi, kot pot kmeta prek šahovnice do zadnje linije, kjer napreduje v kraljico ali drugo figuro?

Ali če ne bi pripovedoval šolar, ampak njegova zaskrbljena mama, ki bi po otrokovem odhodu opazila, da je mulec doma pozabil plakat, ki mu ga je delala pozno v noč, pa ga nato nese za njim, se pri tem zaklene iz stanovanja, zamudi v službo ...

Sem bil dovolj jasen?

Tudi če pripovedujemo neko zgodbo, ki je pravzaprav že znana, imamo vedno možnost uporabe svojega lastnega glasu, svojih edinstvenih izkušenj, posebnega pripovedovalskega ritma, ki ga nima nihče drug. Ni nujno, da je boljši od drugih. Pogosto zadošča že, da je drugačen.

Ker sem sam včasih delal kot varnostnik, v svoje zgodbe rad vpeljem varnostnike. Ker pojem veliko čokolade, se tudi v mojih pravljicah kar naprej sladkajo. Ker sem veliko ur prestal v vrstah v trgovinah, sem kar nekaj dram napletel na tem, sicer v literaturi redko uporabljanem in na splošno neznanem prizorišču.

Tudi drugi avtorji radi vpletajo svoje izkušnje. John Irving, sicer malo zahtevnejši avtor, primeren za odrasle bralce, v številnih svojih zgodbah predstavlja dresirane medvede, rokoborce in ločene starše, ker so to pač izkušnje, ki so zaznamovale njega. To ne pomeni, da piše le o tem, pravzaprav obdeluje zelo različne tematike, našteti primeri so le prepoznavni elementi, značilni samo zanj.

Vi, mladi bralci in bodoči pisatelji, pa poiščite svoj glas. Bodite drugačni, ker se splača.

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist