Najprej piši, nato popravljaj!

Marsikateri pisec si zgodbo predstavlja v glavi v obliki filmčka, zvočne pripovedi ali zaporedja občutkov. Če tak niz prekinemo, se bomo pogosto zelo težko vrnili na pravo mesto. Tega si ne želimo niti med pisanjem spisov, kjer smo s časom praviloma zelo na tesnem. Zato najprej pišimo in šele, ko se ’filmček’ konča, ali preprosto zmanjka idej, poglejmo, če nismo morda izpustili črk, besed, ločil, ali kar celih stavkov.

Kadar imamo že narejen osnutek, je sicer lažje sproti popravljati, a tudi v tem primeru se lahko zgodi, da se med pisanjem utrne ideja, ki ji velja slediti. Če je dobra, jo vsekakor poskusimo razviti, pa čeprav za ceno manjkjoče vejice ali pomešanih črk.

Si lahko privoščimo svež par oči?

Za avtorja je idealno, da njegovo delo prebere nekdo drug. Po možnosti načitan bralec, s katerim ni v prijateljskih ali sorodnih vezeh, kar pomeni, da se ob kritiki prebranega na bo zadrževal iz vljudnosti. Če bi to lahko počel še zastonj, bi bilo sploh super.

Ker pa je težko brati zgodbo, ki si si jo sam izmislil in že vse vnaprej veš, jo je v praksi dobro odložiti in čez nekaj časa spet prebrati, ker bomo vmes gotovo vsaj nekaj pozabili in zato besedilo brali z večjim zanimanjem, torej bolj pozorno.

Sam običajno kratko besedilo napišem popoldne ali zvečer in ga zjutraj, preden ga pošljem urednikom, preberem še enkrat. Vedno najdem kako napako in pogosto mi uspe besedilo tudi skrajšati vsaj za vrstico ali dve, kar je glede na omejitve pri objavah (revije, radio) zelo pomembno.

Žal v praksi nimamo vsi toliko časa, pri krajših besedilih to pogosto niti ni smiselno. Saj si želimo sedmi razred končati še v tem šolskem letu in ne čez pet ali šest let? Kako torej popravljati spise, ne da bi se popravljali sproti (in s tem izgubljali ideje), ali pustili ocenjevalca predolgo čakati?

Ob slovnici in pravopisu ne pozabimo na slog

Seveda je najlažje izgubljati točke in si s tem nižati oceno ravno pri manjkajočih vejicah in podobnih malenkostih (ki niti niso tako nepomembne). Če nam učitelj vrne spis, ki je ves rdeč od popravkov, zelo dobre ocene ne moremo pričakovati. Zato bodimo pozorni na pravilno rabo ločil, pazimo na sklone, čase in podobno. Če je le mogoče, že sproti.

Težje je sproti paziti, da ne ponavljamo nekaterih besed ali besednih zvez. Sam recimo, ko berem svoje besedilo, pogosto opazim ponavljanje besedic ’pa’ in ’tudi’. Prav tako se mi stavki radi razvlečejo prek dveh vrstic, kar gotovo ni bralcu prijazno. Pri besedilih za otroke je to še posebej pomembno, saj tvegamo izgubo pozornosti.

Tu so še ponavljanja (isti podatek povemo večkrat), nepotrebno podajanje že znanih podatkov (na primer ’sonce je zjutraj vzšlo’ ali tipičen iz šolskih spisov: ’zjutraj sem vstal’) in še bi lahko našteval.

Ampak ne bom, saj bi svoje stavke rad ohranil vsaj približno kratke.

Kako se popravljati vnaprej?

Tu pridemo v tvegano območje. Rekli smo že, da nas pretirano razmišljanje o podrobnostih, vključno z manjkajočimi črkami, ne sme zavirati pri zapisovanju idej. Zato namesto tega raje spremenimo pristop. Z drugačnim načinom pisanja bomo namreč že vnaprej zmanjašali potrebo po ločilih, popravljanju napak in dodatnem času za reševanje zagat, v katere nas lahko pripelje pisanje.

Zato se navadimo oblikovati kratke in jasne misli. Če pišemo tako, kot nam ’narekujejo’ slike v glavi, lahko za vajo vzamemo nekaj slik iz revije ali s spleta in jih opišemo. Opisi so lahko podani v krajših ali daljših povedih. Vsaka poved naj bi podala eno informacijo. Vzemimo za vajo kar naslednjo fotografijo.

Seveda bi lahko dodali še vsaj desetkrat toliko, a za okus bi moralo biti dovolj. Opazili ste, da so stavki kratki in informativni, a vseeno poetični. Avtor očitno z opisom gradi vzdušje za zgodbo. bolj verjetno se zdi, da bo romantična kot kriminalna. Čeprav gre za fotografijo, je opis živ, saj je v njem kar nekaj pridevnikov (a ne preveč) in predvsem glagolov.

Tak opis je že v začetku zastavljen tako, da ga ni treba veliko popravljati in je kot nalašč za spise, kjer je časa in prostora za popravke pravilom malo.

Dodaten nasvet? Že vnaprej razmislite, koliko nastopajočih bo v zgodbi. Če pridete do številke pet, si vzemite nekaj trenutkov in pomislite, ali bi de dalo zgodbo, po možnosti še bolje, izpeljati s štirimi ali celo tremi liki? Za vajo razmislite, kako bi na novo napislai Rdečo kapico. V različici bratov Grimm nastojajo štirje. Pri Peraultu le trije (ni lovca, konec ni srečen). Bi lahko izpustili mamo? Babico? Verjetno se strinjamo, da sta bistvena deklica in volk.