1. Pravopisne napake

Točke je najlažje izgubljati pri postavljanju ločil, še posebej vejic, velikih začetnic, pa tudi pri slogovnih napakah, kot so nedosledna raba časov, oseb in podobno. Pri tem vam ne morem veliko pomagati, ker se temelji pravopisa postavljajo že v najnižjih razredih osnovne šole in je potem gradnja na trhlih temeljih (če so trhli) pač vedno zapletena in tvegana.

Poleg tega tudi sam mimogrede zgrešim kakšno vejico ali vsaj izpustim črko. Na srečo vsaj moje knjige in časopisne oziroma revijalne članke pregledajo lektorji.

Vseeno vam lahko svetujem, da delajte kratke stavke. V kratkih stavkih je malo vejic, torej malo možnosti za napake. Čeprav so kratki stavki pogosto najučinkovitejši, pa moramo vseeno vedeti, da imajo lahko tudi daljši svoj čar. Brez njih bi se po nepotrebnem omejevali, in to nikakor ni naš namen. To bi bilo, kot bi želeli pisati glasbo, a bi se pri tem omejili le na koračnice. Saj so lahko čisto dobre ali celo super, a sem in tja je treba dati priložnost tudi kakšnemu valčku ali tangu.

Drugi nasvet za odpravo te težave je tako predvidljiv, da je že dolgočasen: poskusite čim več brati in pisati. Tako vam bodo slovnična pravila zlezla pod kožo in se z njimi skoraj ne boste več uukvarjali, saj bodo ločila (in vse drugo) sama od sebe skočila na svoja mesta.

In še tretji nasvet: kar napišete, tudi preberite. Vem, brati za seboj je vedno težko. In tudi to vem, da pri pisanju spisov običajno ne moremo besedila za en mesec zakleniti v predal, da bi ga potem brali s svežimi mislimi. Toda že minuto po koncu pisanja spisa boste ob branju skoraj zagotovo odkrili kakšno napako. Ali štiri.

2. Preveč besed

Gostobesednost je po mojem mnenju daleč največja napaka ne le šolarjev, ampak kar večine pišočih. Novinarji in pisatelji prav tako radi uporabijo neskončno količino besed za le malo povedanega. Kar pomislite na televizijskega komentatorja, na koliko načinov poskuša povedati, da je neki igralec brcnil žogo. In potem drugi tudi.

Če ne mislite delati kariere v poklicu, kjer je besedičenje namenjeno predvsem polnjenju prostora, potem vam svetujem, da se izogibate vsemu, kar je nepotrebno, odvečno, ponovljeno in sploh ni nujno za posredovanje sporočila, ki bi ga radi sestavili.

Polovica spisov se na primer začne nekako takole (malo bom pretiraval):

Zjutraj sem se zbudil. Bilo je jutro. Vstal sem iz postelje in se pretegnil.

Bralec se ob takšnem uvodu res lahko vpraša, ali bo moral takole trpeti do konca zgodbe. Da se zjutraj zbudimo, je namreč dokaj samoumevno. Da je bilo zjutraj jutro, je nepotrebno podvajanje. Da sem vstal iz postelje, je, milo rečeno, pričakovano in predvidljivo. Torej dolgočasno.

Če se torej vrnem k zgornjemu uvodu, priporočam, da ga gladko izpustimo in raje začnemo pripoved z akcijo. Kar nas pripelje do naslednje točke.

3. Premalo akcije

V šolskih spisih je ogromno opisovanja. To je po svoje razumljivo, saj prva leta pri pisanju spisov ne smete uporabljati niti premega govora (kar nikakor ne pomaga pri odpravi težave, opisane v naslednji točki), nimate še prav razvitega besednega zaklada, učite se pravopisa in slovnice ... Toda nič od tega ne sme biti opravičilo, da prav vse razlagate na dolgo in široko.
Namesto zgornjega dolgočasnega uvoda bi tako lahko začeli malo bolj živahno:

Iz postelje me je vrglo pretresljivo zvonjenje. Miže sem tipal za hlačami, dokler se nisem spomnil, da sem navil staro budilko z dvanajstimi številkami. To pomeni, da sem spal le do šestih popoldne in ne zjutraj.

Tako smo v bralcu vzbudili pozornost. Zakaj je hotel pripovedovalec spati več kot dvanajst ur? Kako to, da ne obvlada budilke? Morda ne spi doma? Če je tako, zakaj ni doma? Takšna vprašanja so odlični kaveljci, ki vlečejo bralca skozi besedilo. Če bo dovolj napeto, ga konec koncev tudi kakšna odvečna vejica ne bo tako zelo motila.

4. Slabi ali nikakršni dialogi

Omenil sem že, da so dialogi v spisih praviloma med najšibkejšimi deli. Marsikdo se jim kar izogne. Ne le zaradi narekovajev, dvopičij in drugih ločil, ki jih je treba pravilno postavljati, ampak preprosto zato, ker se lahko zdi čudno, da nekdo (avtor spisa) pripoveduje, kako pripoveduje nekdo drug (lik v njegovem spisu).

Toda ravno z dialogi lahko na zelo preprost in učinkovit način ustvarimo dodatno napetost. Ker imajo (če so dobro zapisani) krajše vrstice, delujejo na listu papirja osvežilno in bralcu dajejo dodaten pospešek pri prebijanju skozi zgodbo. Seveda pisanje dobrega dialoga zahteva nekaj vaje. Pri snemanju filmov in nadaljevank imajo pogosto posebej zaposlene ljudi le za dialoge, tako velik poudarek jim dajejo.

Če hočete primer slabega dialoga, prisluhnite pogovoru za sosednjo mizo, na klopci v parku ali sopotnikom na avtobusu. Dialogi ’pravih’ ljudi so polni ponavljanj, mašil, začetih, a nikoli končanih stavkov, napačno uporabljenih sklonov, nelogičnosti in so sploh komaj poslušljivi. Skoraj vedno je tako. A ljudje se v resničnem življenju vseeno poslušamo, ker je del pogovora tudi obrazna mimika, telesna drža, ne nazadnje tudi okolje, ki mu posvečamo več ali manj pozornosti.

Pri spisu vseh teh ’olajševalnih okoliščin’ ni. Zato mora biti pogovor dober. Se pravi, da je brez odvečnih podatkov, jedrnat, živahen, poln presenečenj, besednih iger in kar je še podobnih privlačnosti, ki bodo zabavale bralca. Hočete primer odličnega dialoga, ki ga vsi poznamo, že odkar pomnimo, a se ga nekako ne moremo naveličati?

Naj bo za tokrat dovolj. Od obljubljenih sedmih velikih napak sem obdelal štiri. Preostale tri pridejo na vrsto prihodnjič.

Vsi uporabljeni viri so v javni lasti.

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist