Branje bogati besedni zaklad, nas uči pravilne slovnice in tudi pripomore k večji domišljiji. Foto: BoBo/Borut Živulović 1. Beri raznovrstno Branje je po mojem še vedno najboljši način za izboljšanje besednega zaklada, širjenje obzorij na vseh področjih in seveda odlična podlaga za pisanje. Čeprav v šoli z obveznim čtivom in bralno značko ponujajo marsikaj, se je verjetno najbolje držati pravila, da beremo tisto, kar nam je všeč. Tega naj bo veliko in naj bo čim bolj raznoliko. Šele z užitkom pri branju se zbudi prava radovednost, zaradi katere se odločimo po všečni knjigi prebrati še kaj od istega avtorja ali morda poiskati kaj s podobno tematiko. Kdor je bil navdušen nad prvo knjigo o Harryju Potterju, bo gotovo v roke vzel še nadaljevanja. Ko bo končal s serijo, bo poiskal kaj podobnega. Kogar premami dobra kriminalka, bo poiskal še kaj sorodnega čtiva na isti polici. Sam sem včasih knjige ocenjeval po oguljenosti hrbtov (bolj so bile oguljene, več ljudi si jih je izposodilo, se pravi, da so jim bile všeč), a danes imamo ob klasičnih priporočilih prijateljev in knjižničarjev na voljo še vsemogočni internet, kjer s preprostim iskanjem 'knjige podobne XY' ali 'avtorji podobni AB' takoj najdemo kopico uporabnih nasvetov.
Moj dodaten nasvet bi bil, da bodimo raznovrstni. Seveda razumem, da nekoga zanimajo samo zgodovinski romani, ljubezenskih pesmi pa ne prebavlja, a vseeno poskusimo vsaj za malenkost stopiti iz svojega območja udobja. Če že moramo ostati na področju pustolovskega čtiva, vsaj poskusimo naslednjič vzeti:
kaj od novega, neznanega avtorja, besedilo v drugačni obliki (na primer dvakrat debelejšo knjigo, kot sicer, knjigo bez ilustracij, ali pa morda strip) poiskati nekaj sorodnega s pravkar prebranim, a z drugega področja (če so nas na primer navdušili Trije mušketirji, poiščimo 'resno' enciklopedijo, v kateri preverimo zgodovinska dejstva iz istega obdobja, ljubitelji Vinetuja pa lahko na primer posežejo po biografiji Karla Maya, navdušenci nad znanstveno fantastiko si izpsodijo še kako poljudnoznanstveno revijo, ...). Naslovnica pustolovskega romana Karla Maya, narisal Max Wulff. Foto: Čist hudo
2. Piši redno Če hočete bolje plavati, morate vaditi plavanje. Če hočete dobro igrati violino, morate vaditi igranje violine. Enako velja za pisanje. Pisanje spisov, obnov, esejev in podobnih šolskih nalog ni dovolj, čeprav so vam morda že šolske obveznosti kdaj v preveliko breme. Dober avtor mora biti pripravljen napisati še kaj več, morda sodelovati na kakem natečaju, se lotiti pisanja lastne pesniške zbirke ali odpreti blog na spletu. Poslati kuharski recept v revijo ali organizirati ugankarski večer s prijatelji iz iste ulice. Pri tem mora računati, da nikakor ne bo vse uspelo. Marsikatero besedilo bo treba popraviti, napisati na novo ali zavreči. Toda vsak popravek je korak naprej in dragocena priložnost, da se izboljšamo. Pri besednjaku, slikovitosti opisov, iskrivosti dialogov, izvirnosti pripovedi, presenetljivosti razpleta, ... Prav z vsakim napisanim stavkom si nabiramo izkušnje in takoimenovano kilometrino. To pomeni, da bomo nekega dne, ko se bomo v šoli, zasebno ali v službi znašli pred izzivom, v položaju, ko bomo morali napisati predstavitev, ponudbo ali vsaj zanimivo čestitko, že dovolj samozavestni in ne bomo že vnaprej 'zmrznili'. Takšno samozavest nam daje samo redno pisanje. Redna vaja, ki je potrebna pri vsaki dejavnosti.
The Raven by Edgar Allan Poe Nekoč je neka poslušalka slavnega pianista vprašala, če mora tudi on, ki je tak mojster, vsak dan vaditi. Rekel je, da bi po enem dnevu brez vaje to že opazil. Po nekaj dneh bi opazila tudi ona, kot redna obiskovalka glasbenih prireditev, in po kakem tednu verjetno že kar vsak. Vaja torej ne le dela mojstra, ampak ga tudi ohranja in krepi.
3. Poskusi nekaj novega, nekaj drugačnega To seveda velja tudi za branje, a še posebej za pisanje. Če nam 'ležijo' krajša besedila, se morda lotimo romana. Za razliko od spisa, ki ga napišemo 'na dušek', je za roman potrebna disciplina. Vsak dan, ob določeni uri, si vzamemo petnajst minut ali pol ure za pisanje romana. Ni treba, da vedno pišemo, veljajo tudi popravki in osnutki nadaljevanja, če smo zašli v slepo ulico. Verjemite, da se pri romanih to hitro zgodi. Rezultat verjetno (pravzaprav zelo verjetno) ne bo bleščeč, a glavno je, da pridobimo vztrajnost. Ali pa se odločimo napisati nekaj šal. Delajmo se, na primer, da nas je najel prijatelj, ki bi rad postal stand-up komedijant. Pri šalah je potrebna povsem drugačna vrsta discipline. Tu namreč šteje vsaka beseda. Pomemben je vrstni red, šala mora imeti kljub svoji kratkosti sporočilo, nagovarjati mora točno določeno publiko, ... Če nič drugega, bomo ugotovili, da sestavljanje deset minutnega nastopa na odru običajno traja bistveno dalj kot deset minut.
Izberemo lahko različne žanre in zgodbe, odvisno od našega zanimanja in želja. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml. Bi si upali, na primer, poiskati kakšen svoj starejši pisni izdelek in ga obnoviti v rimah? Če ne najdete primernega spisa, morda izberete odlomek iz zvezka za naravoslovje? Ali poiščete knjigo o mineralih in iz naključno izbranega odlomka sestavite kratko radijsko igro? Bi znano basen razširili v tri strani dolgo pravljico? Se lahko preizkusite v prevodu kratke zgodbice v angleščini? Ko smo že pri tujih jezikih, ne pozabimo, da ideje, besednjak in slog lahko zajemamo od povsod, ne le iz šolske knjižnice v domačem kraju!
To so torej trije izzivi, ki so zelo dobrodošli in dobronamerni.