Tornado je močan nevihtni veter, za katerega je značilen vrtinčasti oblak v obliki dimnika.

Beseda »tornado« prihaja iz španskega ali portugalskega glagola tornador, ki pomeni »obračati, vrteti«. Pojavi se lahko v nevihtah po vsem svetu, čeprav se najbolj pogosto pojavlja na ameriškem Srednjem Zahodu in Jugu, še posebej med Skalnim gorovjem in Apalači.

Kar je zelo zanimivo je to, da so tornadi lijakasti zračni vrtinci, ki se raztezajo od tal do nevihtnega oblaka. To izgleda dobesedno tako, kot bi se en tulec oblaka podaljšal do tal. Njihov premer je po navadi nekaj 10 metrov, izjemoma pa so lahko veliki tudi nekaj 100 metrov.

Ohranijo se samo nekaj minut, najmočnejši pa se lahko ohranijo tudi nekaj ur. V tem času prepotujejo nekaj kilometrov, v izjemnih primerih pa tudi 100 in več.

Premikajo se z veliko hitrostjo (približno 55 km/h). Največja zabeležena hitrost je kar 240 km/h medtem ko lahko vetrovi v notranjosti vrtinca dosežejo tudi hitrosti 500 km/h. Tornadi najpogosteje nastajajo nad kopnim. V primeru da nastanejo tornadi nad morjem ali pa nad jezerom, jih imenujemo vodne trombe.

Največje možnosti za nastanek imajo tornadi nad obširnim ravninskim območjem združenih držav Amerike. To se razteza od Mehiškega zaliva do meje s Kanado. Dosti jih srečujemo tudi v Avstraliji, nekaj pa jih lahko zasledimo tudi v Evropi in drugih delih sveta. V Nemčiji opazijo približno 10 tornadov na leto.

Nastanek tornadov je močno povezan z nastankom nevihtnih supercelic. To so precej veliki nevihtni oblaki, ki se jim pravi kumulunimbusi, ki segajo kar 15 km visoko.

Vrtijo se okoli navpične osi, zrak v njenem središču pa se vrtinči in dviga. Idealne razmere za nastanek supercelic so nad že prej omenjenimi ravninskimi območji ZDA.

Kje nastanejo supercelice?

Supercelice nastajajo ob srečanju toplega, vlažnega zraka iz mehiškega zaliva, ki pri tleh priteka od J proti S in hladnega, suhega zraka, ki v višinah priteka preko Skalnega gorovja iz zahoda.

Posledica tega je, da se smer in velikost hitrosti vetra spreminjata z višino, kar imenujemo vetrovno striženje v navpični smeri. To povzroči vrtinčnost v vodoravni smeri. Ker pa skozi središče nevihtne celice vedno poteka dviganje zračnih mas, se prvotna vodoravna vrtinčnost obrne v navpično, kar poveča vrtenje celotnega osredjega območja supercelice.