Če ste se že kdaj sprehajali ob Ljubljanici, ste zagotovo opazili – nutrije. Vidite jih lahko ne le na barjanskem delu zelene Ljubljanice, v središču prestolnice, na Špici, pod Mrtvaškim mostom, ki povezuje Trnovo s Prulami, ampak tudi v bližini Kliničnega centra ter ob mostovih, ki povezujejo Štepanjsko naselje in Fužine.

Čeprav so prišle iz toplih južnoameriških krajev, jim zima, če ni premrzla, ne seže do kosti. Tudi v snegu prilezejo iz rovov, ki jih skopljejo v brežinah, in se ves dan kopajo.

Nutrija tehta tudi do deset kilogramov in ima izrazita sekalca, ki sta oranžno obarvana. Pri odrasli živali meri trup z glavo 430–635 milimetrov, rep 255–425 milimetrov in stopalo v povprečju 135 milimetrov. Samci so nekoliko večji od samic. Rep je okrogel in krajši od telesa. Med prsti zadnjih nog je plavalna kožica. Podlanka je siva, dolga od dva do 2,5 centimetra, pokriva pa jo temnorjava, 3,5 centimetra dolga resasta dlaka.

Prva poročila o nutrijah v Sloveniji so sicer iz let 1936 in 1937, ko so jih videli v Žabovcih, Stojncih, na Hajdini, v Bukovcih ter v Pobrežju pri Mariboru. Vodna podgana, kot jo tudi kličejo, namreč ni naše gore list, saj so jo k nam in tudi drugam v Evropo iz Južne Amerike zanesle podjetniške ambicije rejcev za kožuhe, ki so ustanavljali gojitvene farme.

Najraje imajo bananine olupke, sicer pa niso izbirčne, pojedo jabolka, zelenjavo, star kruh, vse, kar se jim ponudi. Nutrija je, kadar ne plava in morda použije tudi kakšnega rakca, polžka ali ko spi v rovu, ki ga izkoplje na obrežju reke ali si ga prisvoji od druge živali, precej lačna in neizbirčna vegetarijanka. Njen želodec terja obilico vodnih, obvodnih, močvirskih rastlin, menda zaužije kar četrtino svoje teže na dan.

Nutrija se hitro razmnožuje in z rovi, ki jih koplje v bregove, te učinkovito izpodkopava ter povzroča okoljsko in gospodarsko škodo. Spodriva pižmovko, s katero uspešno tekmuje za življenjski prostor.

Kot subtropska vrsta se nutrija razmnožuje skozi vse leto, če to seveda dopuščajo podnebne razmere.

Brejost traja približno 130 dni, skoti tudi do 13 mladičev, povprečno pa okrog pet, ki so ob rojstvu že odlakani in tudi vidijo. Samica ima vsaj dva ali celo tri legla na leto. Življenjska doba v naravi je običajno tri leta, v ujetništvu pa tudi šest let in več.

Odrasle nutrije tako rekoč nimajo sovražnikov, mladiče pa radi plenijo psi, lisice, kune, ujede. Nutrije med našimi glodavci nimajo bližnjih sorodnikov, ker sodijo v posebno skupino južnoameriških glodavcev. Sorodna sta jim morski prašiček, kapibara in činčila.

Da se lahko nadvse učinkovito razmnožujejo, kaže primer ameriške zvezne države Louisiane, kjer so izračunali, da je 20 glodavcev, ki so s farme, razdejane v orkanu, pobegnili leta 1938 v tamkajšnja močvirja, v naslednjih dvajsetih letih zaplodilo 20 milijonov naslednikov.

Za Louisiano so postale nutrije velik problem, zato so se načrtno lotili njihovega proučevanja. Z eksperimenti so ugotovili, da nutrije lahko za kar 40 odstotkov zmanjšajo maso rastlinja na območjih, kjer se prosto pasejo.