Gorski svet ni samo lep, je tudi nepredvidljiv, nevaren in v sebi skriva številne pasti, še posebej za neizkušene izletnike, ki na brezpotjih visokogorja zlahka zaidejo v nevarnosti.
Gorski vodnik na željo in po dogovoru z izletnikom, pohodnikom ali skupino pripravi in organizira vzpon v gore.
Glavna naloga gorskega vodnika je, da strokovno in na prijeten način popelje posameznike ali skupine v gore in jih varno privede nazaj v dolino. Delo se začne že veliko pred samim vzponom. S stranko se najprej pogovori o njenih željah glede pohoda ali ture, kot ji rečejo gorski vodniki.
Nato presodi, koliko se želje skladajo s fizičnimi in psihičnimi sposobnostmi stranke, saj je naloga gorskega vodnika organizirati prijetno in predvsem varno turo. Šele zdaj se odloči, kako dolga bo tura in kje bo potekala.
Vodena tura lahko poteka po lahkih gorskih poteh, po zahtevnejših, izpostavljenih poteh ali celo v zasneženih ali poledenelih stenah.
Tura lahko traja le nekaj ur, lahko pa tudi več dni ali mesecev. Pred odhodom vodnik stranki svetuje, kakšno opremo naj izbere ter jo pouči, kako naj to opremo uporablja. Šele po teh pripravah se lahko stranka (ali skupina) in gorski vodnik odpravita na turo.
Delovni dan vodnika se začne že v koči pozno ponoči ali zgodaj zjutraj in lahko traja do 16 ur. Izletnike vodi po poteh in brezpotju, prek skal, snega in ledu. Pri tem pazljivo izbira pot in skrbi za varnost vseh popotnikov.
Med turo se z njimi pogovarja, jih obvešča o poteku ture, sporazumno z njimi določa počitek, hitrost napredovanja in se dogovarja o drugih podrobnostih. Tura je še prijetnejša in bolj zanimiva, če gorski vodnik pohodnike seznanja z naravnimi in kulturnimi zanimivostmi in posebnostmi krajev, skozi katere pelje pot.
Gorski vodnik organizira in vodi ture v poletnih in v zimskih razmerah. Ko so gore zasnežene, organizira in vodi turno smučanje oziroma smučanje zunaj urejenih smučarskih prog. Tedaj mora še posebej pazljivo oceniti sposobnosti udeležencev za smučanje v posebnih razmerah in načrtovati tak potek ture, da se bo mogoče izogniti snežnim plazovom in drugim nevarnostim zimskih razmer v gorah.
Kakšne pripomočke uporablja gorski vodnik?
Gorski vodnik uporablja različno športno opremo. Najpogosteje je to plezalna oprema: vrvi za varovanje pri plezanju in pripadajoči klini, zatiči in vponke, plezalni pas in čelada.
Na zimskih turah in med vodenjem turnega smučanja mora imeti posebno obutev, smuči, pripomočke za označevanje položaja v snežnem plazu zasute osebe in drugo opremo.
Nujna je tudi oprema za orientacijo, kot so opisi poti, zemljevidi in kompas. Pri sebi ima tudi radijsko postajo ali kak drug pripomoček za klic na pomoč, če bi se pripetila nesreča.
Kdo lahko postane gorski vodnik?
Gorski vodnik dela z ljudmi, včasih tudi v kriznih razmerah, zato mora poznati osnove metodike, didaktike, pedagogike in psihologije. Imeti mora smisel za delo z ljudmi in biti komunikativen.
Pomembno je, da se zaveda svoje odgovornosti, saj je dobro počutje izletnika in včasih celo njegovo življenje odvisno tudi od njega. Gorski vodnik mora biti odločen in umirjen, potrpežljiv in sposoben motivirati druge. Za uspeh ture so zelo pomembne njegove organizacijske veščine in tudi tudi zmožnost improvizacije.
V zimskih razmerah ali ob nenadnih ohladitvah je gorski vodnik izpostavljen nevarnosti snežnih plazov, ozeblin in podhladitve. Pred poškodbami se varuje s čelado, toplimi oblačili in ustrezno obutvijo.
