Šprint je atletska disciplina. To je tek na kratke proge, pri katerem se tekači (oz. tekmovalci) po celotni razdalji premikajo z vso svojo hitrostjo, saj jim ni treba varčevati z energijo za premagovanje daljših razdalj.

Na atletskih tekmovanjih se največkrat prirejajo šprinti na 60, 100, 200 in 400 metrov. Tek na kratke proge vidimo na poletnih olimpijskih igrah, saj kot disciplina spada pod atletiko.

Pri treningu šprinta se trenira tudi aerobno moč, se pravi daljši teki, s tem da čisti šprinterji (100, 200 m) pri treningu uporabljajo večje število vaj specialnega treninga kot pa kontinuiran tek. Prav tako so pomenbne krepilne vaje, ki se lahko izvajajo z dodatno obremenitvijo. Kasneje lahko uporabljamo lažje obremenitve tudi pri teku (obtežilni jopiči, manšete ...). Ko pa se športnik dovolj okrepi z osnovnimi krepilnimi vajami, se v trening vključijo splošne krepilne vaje in s prostimi utežmi (poteg, sunek, polčep na čas, hoja z izpadnimi koraki, hopsanja z obremenitvijo, stopanje na klop ...).

Šprinterski tek na 60 m (pa tudi druge razdalje) delimo na štiri dele:
1. Štart je nizek, njegovo izvedbo delimo na štartno postavitev in štartno akcijo.
2. Štartni pospešek je dolg 25—30 m. Dolžina koraka narašča, frekvenca pa počasi upada.
3. Tek po distanci je del proge, kjer se vsi bistveni parametri šprinta ustalijo.
4. Finiš je zadnja faza teka, ki se konča, ko tekač s prsmi preide ciljno ravnino

Še malce zgodovine:

Hitrost in vzdržljivost sta bila že od nekdaj pojma življenjske moči. Hiter tekač je bil najuspešnejši v vojni in pri lovu.

Platon je visoko cenil hiter tek in Ahilu kot hitremu tekaču so pripisovali prav čudežne dosežke. Grki so telesne vaje gojili s skorajda znanstveno natančnostjo in so v hitrem teku videli pravo sredstvo za doseganje svojega ideala – močnega in bistrega človeka.

Osnovna merska enota za teke v tistih časih je bila dolžina štadiona ali en štadion, kar ustreza približno 192 m.