Od kod sploh izvira gregorjevo?
Ko je veljal še stari julijanski koledar, je sveti Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja.

S tem, ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorjanskega, se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga zdaj praznujemo 12. marca, in ne na prvi koledarski spomladanski dan (ki pa je 21. marca).

Čiv-čiv, ptički se ženijo!
O ptičkih v Sloveniji že od nekdaj govorimo veliko, precej v pomladnem času. Tudi pregovor "Ena lastovka še ne pomeni pomladi" je zelo znan. Da se prički ženijo, pa je simbolna napoved in pozdrav pomladi, ki je, kot rečeno, včasih prišla uradno k nam že 12. marca.

Sicer pa je bil sveti Gregor zavetnik rudnikov, zidarjev, izdelovalcev gumbov in pozamentov (našitkov), učenjakov, učiteljev, študentov; priporočale so se mu žene za rodovitnost, pomagal je zoper kugo (bolezen, ki je bila v tostem času zelo pogosta), predvsem pa je zavetnik glasbenikov, pevcev, pevskih zborov ter zborovskega in koralnega petja.

Proslavil se je s tem, da je uredil cerkveno petje (gregorijanski koral). Upodabljajo ga v papeških oblačilih, pri sebi ima škofovsko palico, knjigo, pisalno pero ali goloba.

V Sloveniji je tudi običaj, da se "spuščajo gregorčki" po rečicah in potočkih. Gregorčki so majhne ladjice in druge umetnije, na katerih gori svečka. Vsako leto jo mnogi obiščejo, organizirana pa je v več krajih po Sloveniji (na dan pred gregorjevim ali v dnevih okrog njega).