Natančneje, če se boste z avtomobilom peljali čez Vršič, pomeni, da se odpravljate iz Kranjske Gore v Trento ali obratno. Tisti odrasli, ki so v izvrstni kondiciji, se v poletnih mesecih hudega vzpona lotijo kar s kolesom ali peš, vi, pa se boste še nekaj časa morali zadovoljiti s tem, da boste strmi vzpon in stalno vijuganje levo in desno opazovali iz avtomobila. A razgled ne bo zato nič slabši!
Cestni prelaz oziroma gorski preval Vršič je na najvišji točki visok 1.611 metrov, za pot med Kranjsko Goro in Logom v Trenti pa boste morali premagati 50 hudih ovinkov, ki jim rečemo tudi serpentine.
Vsaka je natančno oštevilčena, da vemo, kako dolgo pot do vrha še imamo. Vršič je običajno odprt le sedem mesecev na leto, v drugih, zimskih mesecih je pogosto zasnežen ali pa so razmere na njem takšne, da je neprevozen.
Ste morda že kdaj slišali po radiu opozorilo "Prelaz Vršič je zaprt" ali "Za prelaz Vršič so potrebne verige"? Nič čudnega, saj leži na veliki nadmorski višini! Ko zapade sneg, prelaz zaradi nevarnosti plazov praviloma zaprejo, dostop z avtomobilom je mogoč le do Koče na Gozdu. A tudi v zimskih mesecih prelaz ne sameva, saj je zelo obiskana točka turnih smučarjev, sankačev in pohodnikov.
Vršič torej povezuje savsko in soško dolino, ob cesti pa boste lahko v poletnih mesecih opazovali krave, ki se pasejo na bližnjih pašnikih, ter občudovali pogled na Julijske Alpe. Prizori so resnično lepi! Vršič prav zaradi lepe narave v poletnih mesecih "oblegajo" pohodniki, kolesarji in izletniki, ki se želijo sprostiti v čudovitem okolju. Zanimiva izletniška točka je tudi razgled na znamenito podobo ajdovske deklice v skali.
V bližini je kar pet planinskih koč, saj Vršič velja za eno pomembnejših izhodišč za planinske ture na vrhove Mala in Velika Mojstrovka, Planja, Prisojnik, Razor in tako naprej.
Cesto čez Vršič so zgradili med prvo svetovno vojno, a s tem je povezana žalostna zgodba. Cesto je namreč dve leti, do oktobra leta 1917, gradilo več kot 10.000 ruskih ujetnikov, ki so trpeli v hudem mrazu in snegu in pod neizprosnim nadzorom avstrijskih paznikov. Med gradnjo je zato umrlo skoraj 400 Rusov, ki pa jih je doletela še ena tragedija. Spomladi leta 1916 se je namreč izpod gore Mojstrovke sprožil plaz in pod seboj pokopal 110 ujetnikov ter nekaj avstrijskih nadzornikov. V spomin nanje so Rusi ob osmi serpentini postavili leseno cerkvico, ki se imenuje Ruska kapelica.
