Ustanovljen je bil leta 1160 ali 1165 kot eden najstarejših kartuzijanskih samostanov v srednji Evropi. Gre za red, ki ga je ustanovil sv. Bruno v 11. stoletju, poznan po strogi asketski praksi, samoti in molku.

Žička kartuzija je bila pomembno versko, kulturno in gospodarsko središče.

Tu so prepisovali in ustvarjali dragocene ročne knjige (kodekse), kar kaže na njen prispevek k širjenju znanja in kulture.

Leta 1564 je zaradi turških vpadov in drugih zgodovinskih razlogov samostan začel propadati, dokler ga leta 1782 ni ukinil cesar Jožef II.

Ena prvih lekarniških dejavnosti

V Žički kartuziji so se ukvarjali z izdelavo zdravil, čajev in tinktur iz zdravilnih rastlin. To izkazuje njihovo znanje zeliščarstva in zdravilstva.

Danes je Žička kartuzija kulturni spomenik. Velik del ruševin je bil obnovljen, vključeni pa so tudi muzejski in turistični programi. Ob obisku lahko prejmete slušalke in slišite mnogo zanimivosti, ki so na voljo tudi tujim turistom, saj so informacije v različnih tujih jezikih. Poleti je v Žički kartuziji poseben glasbeni program s koncerti, pa tudi različne umetniške razstave.

V neposredni bližini Žičke kartuzije je Gastuž, ena najstarejših še delujočih gostiln v Sloveniji, ki je bila ustanovljena leta 1467 za popotnike in romarje. Uradno naj bi bila to najstarejša gostilna v Sloveniji.

Kakšni so bili pogoji za sprejetje dečkov v kartuzijanski red v 12. stoletju?

Kartuzijanski red je bil znan po askezi, samoti in duhovni disciplini, zato je bilo sprejetje pogojeno z določenimi zahtevami.

Kartuzijanski red je praviloma sprejemal zrele osebe, običajno mlade moške, ki so bili stari najmanj 18 let, saj je ta starost omogočala, da so že formalno odločali o svojem življenju.
V posebnih primerih so lahko sprejeli mlajše dečke, vendar zgolj kot oblate (dečke, ki so jih starši darovali samostanu). Oblati so lahko začeli živeti v samostanu že pri starosti 10–12 let, vendar niso veljali za polnopravne člane reda.

Kandidati so morali imeti močan notranji klic k asketizmu in duhovnemu življenju. Sprejeti so bili le tisti, ki so pokazali resno željo po kontemplaciji, molitvi in odmaknjenem življenju.

Prihodnji člani so morali biti moralno neoporečni, brez znakov uporniškega ali svetnega vedenja.

Kandidati niso smeli imeti obveznosti, ki bi jih vezale na zunanje življenje (na primer dolgov, zakonskih vezi ali družinskih odgovornosti). Čeprav socialni status ni bil odločilen, so pogosto sprejemali dečke iz plemiških ali premožnih družin, saj so ti zagotavljali podporo samostanu. Zaradi zahtevnega življenja, ki je vključevalo postenje, nočne molitve in delo, so morali biti kandidati fizično in psihično zdravi.

Kandidat je moral opraviti enoletni noviciat, med katerim so ga preizkušali v disciplini, predanosti in življenju v samoti. Po noviciatu je dal zaobljube čistosti, pokorščine in revščine ter postal polnopravni član reda. Kartuzijanski samostani so bili majhne skupnosti, običajno je bilo v enem samostanu približno 12 menihov (simbolično število apostolov). Število novincev je bilo zato strogo omejeno.

Člani so običajno ostali v samostanu do konca svojega življenja. Kartuzijanski način življenja je bil tako strog, da je bilo odhajanje redko, čeprav teoretično mogoče, če se je posameznik odločil, da ne more več slediti pravilom reda.

Oblati so imeli možnost, da po dopolnjeni določeni starosti (približno 18 let) izberejo, ali želijo ostati ali oditi.

Kakšen je bil urnik, ki so se ga menihi morali strogo držati?

Nočno bedenje
23:30–0:00: Menihi so vstajali ob polnoči ali tik pred njo, da bi začeli molitve.
0:00–2:00: Dolge nočne molitve in petje psalmov (vigilije in matutin), ki so potekale v samostanski cerkvi.
Po molitvah so se vrnili v celice za kratek počitek ali meditacijo.
Zgodnje jutro
4:00–5:00: Menihi so vstali znova, da bi zmolili jutranjo molitev
5:00–6:00: Razmislek, branje Svetega pisma ali študij v svojih celicah.
Zajtrk in prva dela
6:00–9:00: Menihi so začeli dan s kratkim obrokom (na dneve posta pogosto brez zajtrka) in opravljali različna dela: Pisanje rokopisov, zeliščarstvo, izdelava zdravil, obdelava vrta ali popravila.
V tem času so lahko preučevali teološke spise ali pripravljali svoje duhovne refleksije.
Dopoldanske molitve
9:00–9:30: Molitev Tercije (tretja kanonična ura).
9:30–11:30: Sodelovanje pri skupni maši v cerkvi.
Menihi so nato nadaljevali dela v samoti.

Kosilo
11:30–12:30: Običajno en sam obrok dnevno (posebej na dneve posta), ki so ga zaužili v svojih celicah. Obroki so bili preprosti in sestavljeni predvsem iz zelenjave, kruha in vode. Meso je bilo strogo prepovedano. Med jedjo so poslušali branje iz Svetega pisma ali teoloških besedil.
Popoldanske molitve in delo
12:30–15:00: Po kosilu so molili Sexto (šesta kanonična ura) in se vrnili k svojim vsakdanjim opravilom ali meditaciji v celici. Ta del dneva je bil pogosto namenjen duhovni refleksiji in pisanju.
Popoldanski počitek in molitev
15:00–16:00: Molitev None (deveta kanonična ura).
Po molitvi so imeli menihi čas za kratek počitek ali za nadaljevanje prejšnjih opravil.
Večer
17:00–18:00: Molitev Vesper (večernice).
18:00–19:00: Skupna meditacija ali branje v samoti.
Zaključek dneva
19:00–20:00: Zadnja molitev dneva, imenovana Kompleta (ponočne molitve). Po tej molitvi so se menihi umaknili v svoje celice in se pripravili na počitek.
20:00–23:30: Spanec, ki ga je prekinilo nočno bedenje.

Predanost molku in pisanju

Velik del dneva so menihi preživeli v svojih celicah, kjer so molili, brali ali opravljali ročna dela.

Govorjenje je bilo dovoljeno le v izjemnih primerih ali ob posebnih priložnostih.

Večji del leta so se menihi postili, jedli zelo skromno in se odpovedovali vsakršnim posvetnim užitkom. V postnem času so dnevi potekali z dodatnim poudarkom na strogi disciplini in molitvi.

Kartuzijani so bili znani po prepisovanju rokopisov in izdelavi zdravil iz zelišč, ki so jih gojili na samostanskih vrtovih. Znanstvene in teološke študije so bile pomemben del njihovega duhovnega življenja. Na cerkvene praznike je bil urnik nekoliko prilagojen, običajno z dodatnimi mašami in molitvami.