Poleg športa je adrenalinska navdušenka, obožuje naravo in rada bere. Povprašali smo jo, kako je tekmovati na vrhunski ravni, kaj ji pomenijo zmage in zakaj je postala ambasadorka kampanje Odpikajmo nasilje.

Kdaj in kako je v tvoje življenje vstopil judo?

Judo je zame stalnica že od petega leta starosti. Navdušena sem bila, ko me je starejši bratranec, ki je takrat prav tako treniral, dvigoval in premetaval po zraku, zato sem se odločila, da se želim v judu preizkusiti tudi sama.

Te je poleg športa zanimalo še kaj?

Ja, že od nekdaj sem zelo široko usmerjena in sem se poleg športa ukvarjala tudi z glasbo, modelarstvom, v šoli sem sodelovala pri ogromno dodatnih krožkih in v programu MEPI ...

Pri 15 letih si se iz Kopra preselila v Ljubljano, da bi trenirala v močnejšem klubu. Kako je bilo pri tej starosti zapustiti domače okolje?

Sprva je bilo zelo težko. Čeprav sem družabna in odprta, je bila selitev v novo okolje velik izziv ne samo zato, ker sem bivanje z družino zamenjala za dijaški dom, temveč tudi zato, ker sem se morala z novim okoljem na vseh področjih spoprijeti sama.

Na zadnjih poletnih olimpijskih igrah v Parizu si osvojila zlato medaljo. Se še spomniš, kaj je bilo v tvoji glavi takoj po koncu dvoboja?

V moji glavi je bilo nepopisno veselje, malo tudi dvoma, ali je vse skupaj res, in predvsem velik ponos.

V intervjujih pogosto praviš, da takšen uspeh prinese tudi veliko odgovornosti in številna povabila k sodelovanju. Kaj ti pomeni kampanja Odpikajmo nasilje in zakaj si se odločila postati njena ambasadorka?
Res je, tak uspeh je v meni sprožil in povzročil velike spremembe, rast, predvsem na osebnem področju. Ne želim si samo biti dober zgled, ampak sem tudi sama dosti bolje spoznala, kaj so moje vrednote in katera stališča si želim zagovarjati. Kampanja Odpikajmo nasilje me je prepričala ravno zato, ker spodbuja in zagovarja točno to, kar si želim videti v svetu. Sprejemanje, dobroto, sodelovanje.

Si se v otroštvu ali mladosti kdaj srečala z medvrstniškim nasiljem? Kako si se odzvala?

Sem. Ne upam si trditi, da samo v vlogi žrtve, za kar mi je seveda žal, se pa zelo dobro spomnim dogodka, ko sem bila v poletni šoli, kjer se je ena od punc besedno spravila name. Srečo sem imela, da je bila z mano starejša sestra, ki mi je takoj stopila v bran in rešila zadevo, še preden se je iz nje razvilo kaj hujšega. Za to sem ji še zdaj hvaležna, takrat je bila zame prava junakinja.

Si se kdaj znašla v okoliščinah, ko bi se ti judo zdel uporaben tudi zunaj tatamija?

Judo je seveda borilna veščina, vendar obrambna. To pomeni, da je ustvarjen za take primere, kjer bi za to, da zavarujem sebe, lahko uporabila tudi svoje veščine, vendar bi se temu sama poskusila izogniti, če se le da. Sem se pa v osnovni šoli enkrat res zagrabila s sošolcem, takrat predvsem zato, ker sem hotela pokazati, da ne bom pustila, da se kdo norčuje iz mene. Seveda smo vse miroljubno razrešili takoj za tem, se pa veliko sošolcev še zdaj spomni tega dogodka, torej sem s tem, ko sem se postavila zase, takrat le pustila vtis.

Kaj bi želela sporočiti mladim, ki doživljajo ali vidijo nasilje v šoli ali na treningu, a jih je strah o tem spregovoriti?

Verjamem, da je v takih primerih mnogokrat zelo težko kaj storiti. Moj predlog je, da se v bolj varnih okoliščinah žrtvi izkaže podpora in pripravljenost pomagati ter poišče pomoč pri osebi, ki lahko pomaga. Bodite močni in poskusite ostati zvesti sebi in svojim vrednotam.