Njegova glasba je mešanica smešnih for, družbenih komentarjev in dobrega ritma – zdaj pa ga lahko slišimo tudi v kampanji Odpikajmo nasilje.
Zakaj? Ker mu ni vseeno. Kako je bilo v njegovih šolskih letih? Kaj bi sporočil tistim, ki ne vedo, kako ukrepati, ko se znajdejo v neprijetnih okoliščinah? In kaj bi rekel nasilnežem, če bi jim lahko spesnil samo en punchline?

Leopold, nov komad imaš! Počaščeni smo, da si ga namenil naši kampanji. Kaj te je pritegnilo k sodelovanju?

Predvsem to, da bullying v širšem smislu ne obstaja samo med otroki, temveč tudi med odraslimi. In včasih se zdi, da je tovrstno nasilje nekaj normalnega. Pa ni. Nihče ne bi smel živeti v strahu pred nasilneži. Vsak človek si zasluži varnost in dostojanstvo. Zato se mi je zdel ta projekt dober, saj bomo z njim vsem povedali, da nasilje ni sprejemljivo.

Na glas nam predstavi zgodbo fanta in dekleta, ki nista priljubljena, sošolci se iz njiju celo norčujejo. Kje si dobil navdih za pisanje?

Ni bilo treba daleč, da sem ga našel. Najprej sem se spominjal svojega otroštva, svojih osnovnošolskih dni. Nasilja, ki sem mu bil priča v šoli. Potem sem te spomine pomešal z domišljijo, vse skupaj stkal v zgodbo in nastal je Na glas.

Si v svojem otroštvu ali mladosti opazil kaj podobnega?

Seveda, bilo je veliko primerov medvrstniškega nasilja. Rekel bi, da ni bilo nič kaj dosti drugače, kot je danes.

Si se tudi sam kdaj znašel v okoliščinah, ko bi lahko kaj rekel, pa nisi?

Spomnim se več primerov, ko sem kaj rekel. Težko gledam proč, ko sem priča nasilju. Zlasti kadar vidim, da se močnejši spravljajo na šibkejše, me to prisili, da nisem samo opazovalec, ampak da poskusim kaj storiti.

O čem pa rapaš po navadi?

V svojih pesmih se lotevam zelo raznovrstnih tem, pogosto s socialno noto, ni pa nujno. Zadnje čase mi je všeč pripovedovati zgodbe. Rad vzamem koščke iz resničnega življenja in jih dopolnim z domišljijo.

Kakšno glasbo pa rad poslušaš in kakšno si poslušal pri desetih, dvanajstih, štirinajstih letih?

Vedno mi je bila všeč raznovrstna glasba. Zdaj poslušam veliko jazza, indie rocka in seveda tudi rapa. V mlajših letih sem visel pred oddajo MTV in poslušal predvsem raggae, nu-metal, punk in rap.

Je težko napisati pesem? Je šlo tebi rimanje vedno od rok?

Iskanje in pisanje rim se mi je vedno zdelo zabavno. Začel sem tako, da sem si šolsko snov zapisoval v rimah, da bi si jo lažje zapomnil. Zame je to bila precej uporabna tehnika. Kasneje pa je to preraslo v rap ter pisanje poezije in pesmi. Ko se ti v glavi razjasni, kaj točno želiš povedati, pesmi ni težko napisati.

Tvoja pesem pravi, da se moramo medvrstniškemu nasilju odločno postaviti po robu. Kaj bi sporočil tistim mladim, ki vidijo nasilje, pa ne vedo, kaj naj naredijo? Kako naj o njem spregovorijo Na glas?

Ko smo priča nasilju, je o tem treba spregovoriti. Najbolje se je posvetovati s kakšnim odraslim, ki mu zaupamo. Pri tem pa je treba tudi staršem povedati, da morajo ravnati premišljeno in ne prenagljeno, saj lahko sicer vse skupaj še poslabšajo.