Kljub številnim obveznostim se je kot ambasadorka pridružila naši kampanji proti medvrstniškemu nasilju. Gajo smo povprašali, kako ob vsem tem razporeja čas, kako se spomni svojih mlajših let, kako se najraje sprošča ter kaj ji pomeni kampanja Odpikajmo nasilje.

Gaja, prvo vlogo si dobila že pri petnajstih letih, ko si zaigrala v filmu Rdeča raketa. Kdaj pa si se zares zavedela, da bo igranje tvoj poklic?

Šele ko sem bila sprejeta na akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.

Gledališče, film, televizija – spretno se znajdeš v vsem trojem. Kaj ti je pri vsakem izmed teh področij najbolj všeč?

Pri gledališču mi je všeč to, da se energija pretaka z odra med gledalce in obratno, da se vse dogaja tu in zdaj in je odvisno od trenutka, hkrati pa imaš z vsako ponovitvijo možnost, da se poigraš in narediš kaj drugače. Pri filmu mi je všeč to, da lahko z manj narediš več in da se bolj kot ne vse skriva v očeh ter v pogledu. Pri televiziji pa mi je všeč to, da so stvari nepredvidljive, da je treba biti domiseln, spontan, igriv, da je treba delati več stvari hkrati, in to tudi spretno prikriti. (smeh)

Kaj pa rada počneš, ko ne delaš? Imaš kak skrivni hobi?

Zelo rada imam šport, rada telovadim in hodim na sprehode v naravo. Obožujem izlete in potovanja, rada pogledam tudi kakšno dobro serijo ali film in preberem kakšno knjigo.

Kako to, da si kljub temu, da imaš veliko dela, našla čas še za vlogo ambasadorke v kampanji Odpikajmo nasilje?

Za stvari, ki se mi zdijo pomembne, si vedno vzamem čas.

Kakšna pa si bila v otroštvu in kot najstnica?

Bila sem zelo pridna. Skoraj preveč. Ves čas sem se učila, bila sem odličnjakinja, trenirala pa sem tudi ples.

Si se kdaj znašla tudi sredi medvrstniškega nasilja? (če da) Kaj se je zgodilo in kako si se odzvala?

En zanimiv spomin, ki mi ga očitno ni uspelo potlačiti, sega že v obdobje vrtca. V živo se spomnim, da je bila tam moja soimenjakinja, ki je imela pomagačko, in skupaj sta nas, preostale punce, na samem ustrahovali, če se nismo obnašale tako, kot sta onidve želeli. Spomnim se, da sta nekoč zvlekli mene in mojo prijateljico v neki kot in kričali na naju: »Smrklja, smrklj’ca!« Smešno, kako ti take stvari ostanejo v glavi. Ne spomnim se, kako sem se takrat odzvala. Mislim, da sem bila v vrtcu tiho, ampak doma sem staršem povedala, kaj se dogaja.

Drugi spomin pa sega v osnovno šolo. Ni bilo prav neposredno nasilje, ampak vem, da je bila tam punca, ki je skušala vse naščuvati proti meni. Izdajala se je za mojo prijateljico, za hrbtom pa je o meni govorila grde stvari in izdajala vse skrivnosti, ki sem ji jih zaupala. Spomnim se, da me je to zelo prizadelo.

Si se z nasiljem ali čim podobnim srečala tudi pri katerem izmed svojih igralskih projektov? Kako si se lotila takšne vloge?

V svojem poklicu se srečujem predvsem s psihičnim nasiljem. Na srečo ne velikokrat, ampak se zgodi. Učim se vedno bolj pogosto takoj postaviti meje, ko se to zgodi. Nisem več tiho. Večina mojih vlog se na tak ali drugačen način spopada z nasiljem. Ali z nasiljem ženske nad žensko, moškega nad žensko, družbe nad žensko, naroda nad narodom … Takšnih vlog se rada lotevam, saj vem, da sporočajo nekaj zelo pomembnega.

Kampanja Odpikajmo nasilje nagovarja predvsem opazovalce medvrstniškega nasilja – tako mlade kot odrasle, vse tiste, ki niso neposredno vpleteni, a lahko pomagajo. Kaj bi jim želela sporočiti?

Nikoli ne ostati tiho! Vedno so tu ljudje, ki nam lahko pomagajo in nas zaščitijo. Če hočemo nasilje odpraviti ali ga vsaj zmanjšati, moramo razgaliti nasilneže in jih primerno sankcionirati. Samo tako lahko dosežemo izboljšanje.