V pogovorih z veleposlaniki, učenci in učitelji ter sorodniki iz tujine so učenci odkrivali raznolikost prometnih pravil, kolesarske infrastrukture ter pristopov k prometni vzgoji. Program Varno na kolesu tako ne le krepi prometno osveščenost, temveč tudi spodbuja globalno razumevanje in navdihuje izboljšave kolesarske infrastrukture v Sloveniji.

Dodatno so učenci za utrditev znanja reševali interaktivni spletni kviz Varna mobilnost, ter si ogledali videoposnetke kampanje Vsi smo na isti poti, ki jo je ob Svetovnem dnevu varčevanja z energijo pripravilo Ministrstvo za okolje podnebje in energijo (MOPE) skupaj z Agencijo za varnost prometa (AVP).

Zbrani prispevki učencev, ki jih je v okviru programa Varno na kolesu ocenjevala strokovna žirija, kažejo, da so mladi raziskovalci skozi primerjave med državami razvijali kritičen pogled na razlike v infrastrukturi, prometni kulturi in vzgoji. Primeri iz več kot desetih držav so razkrili izjemno raznolikost: od Danske, kjer otroci že zgodaj kolesarijo po več kot 400 kilometrih urejenih kolesarskih poti, do Indije, kjer promet pogosto poteka brez osnovne infrastrukture.

V Nemčiji in Avstriji je prometna vzgoja sistematično vključena v šolske programe, v Veliki Britaniji pa jo podpira nacionalni program za varno vožnjo. Medtem ko nekatere države kolesarjenje načrtno vključujejo v prometne strategije in trajnostne rešitve, je drugje še vedno prepuščeno posameznikom in lokalnim pobudam.

Danska in Nizozemska – raj za kolesarje

Danska in Nizozemska sta svetovni zgled na področju kolesarske kulture, kjer kolo ni le prevozno sredstvo, temveč del vsakdana, prometne politike in celo identitete. "V Kopenhagnu, kjer je več kot 400 kilometrov ločenih kolesarskih poti, vključno s t. i. super avtocestami, otroci kolesarijo varno že od malega, kolesarski izpiti pa potekajo kot praktični del prometne vzgoje v šolah, čeprav niso formalno obvezni," je poudarila učenka iz OŠ Toneta Tomšiča Knežak.

Na podoben način varnost zagotavljajo tudi na Nizozemskem – ne z obvezno čelado, ampak s premišljeno načrtovano infrastrukturo. "Presenetilo nas je, da skoraj nihče ne nosi čelade – pri nas bi to veljalo za nevarno, tam pa zaupajo sistemu," pravijo učenci iz OŠ Jurija Vege Moravče, ki so v sklopu programa intervjuvali nizozemskega ambasadorja v Sloveniji in obiskali njegovo veleposlaništvo.

Obe državi spodbujata kolesarjenje tudi na vlakih in trajektih, kjer je prevoz koles pogosto brezplačen, kar dodatno potrjuje, da je kolesarjenje v teh državah resnično sistemsko podprto in kulturno ukoreninjeno.

Nemčija in Avstrija: Zgodnja prometna vzgoja za varne kolesarje

V Nemčiji in Avstriji je kolesarski izpit sestavni del prometne vzgoje v osnovnih šolah, kjer sodelujejo tudi policisti. Otroci v 3. ali 4. razredu opravljajo teoretični in praktični del izpita na posebej pripravljenih poligonih ali celo v prometu, po opravljenem pa prejmejo potrdilo, ki jim omogoča samostojno vožnjo. "Naš sogovornik iz Nemčije je rekel, da pride policija vsako leto in da je vožnja s kolesom brez izpita nepredstavljiva," so zapisali učenci iz OŠ Celje. V Avstriji je čelada za otroke do 12 let zakonsko obvezna, kršitve prometnih pravil pa so strogo kaznovane – tudi za voznike, ki ovirajo kolesarje.

Med improviziranimi potmi in zelenimi koridorji

V Indiji, na Irskem in v Španiji otroci kolesarijo v zelo različnih razmerah – od gneče in improviziranih poti do načrtovanih zelenih koridorjev in turističnih tras. "V Indiji kolesarski izpit ni predpisan, a nekatere šole in nevladne organizacije organizirajo tabore in delavnice, kjer otroke učijo prometnih pravil in osnov vzdrževanja koles. Tudi prometna vzgoja ni sistemska, a lokalne pobude rastejo," je v nalogi poudarila učenka iz CVIU Velenje.

Irska po drugi strani razvija pobude, kot sta »Cycle Right« in »Greenways«, ki s prenovo starih železnic ustvarjajo varne kolesarske poti. V Španiji, kjer je nošenje čelade obvezno za otroke in vse odrasle zunaj mestnih območij, kolesarjenje prepleta vsakdanje življenje, vzgojo in turizem. Posebej priljubljene so slikovite poti, kot je Via Verde – nekdanje železniške trase, ki so jih prenovili v varne in urejene kolesarske ter pešpoti. Te poti danes služijo tako rekreaciji kot razvoju trajnostnega turizma.

Trije obrazi prometne vzgoje – med sistematičnostjo, šolsko pobudo in športnim zgledom

Belgija, Švica in Velika Britanija ponujajo tri različne pristope h kolesarjenju otrok – vsak s svojo kombinacijo infrastrukture, zakonodaje in kulture. V Belgiji, predvsem v Flandriji, imajo izjemno razvito mrežo kolesarskih avtocest, a izpit ni obvezen. Šole vseeno pogosto izvajajo prometno vzgojo in otrokom podelijo »kolesarsko kartico«. Švica je na drugi strani sinonim za sistematičnost – tam izpit običajno opravijo v 5. razredu, praktični del pa poteka v realnem prometu pod nadzorom učiteljev ali policistov, kar otroke pripravi na samostojno kolesarjenje. "Presenetilo me je, kako dobro so v Švici otroci pri desetih letih pripravljeni na kolesarjenje," je zapisal učenec iz OŠ Šmarje Sap.

Medtem ko Švica izpostavlja sistematično in strukturirano usposabljanje, Velika Britanija kolesarjenje spodbuja z bolj športno obarvanim pristopom. Kolesarski izpit ni obvezen, a program kot je Bikeability ponuja strukturirano izobraževanje v treh stopnjah – od osnovnih veščin na poligonu, vožnje po mirnejših cestah, do samostojnega kolesarjenja v zahtevnejšem prometnem okolju.

Kolesarjenje tam ni zgolj prometna veščina, temveč način razmišljanja in življenjski slog, povezan s športom. "Jono Jones nam je povedal, da moraš pri kolesarjenju razmišljati – ne zaradi kazni, ampak ker si odgovoren," je poudarila učenka iz OŠ Črne na Koroškem po video pogovoru z britanskim gorskim kolesarjem. Vse tri države poudarjajo pomen praktičnega učenja v različnih okoljih – od visoko razvitih prometnih poti do športnih parkov in urbanih eksperimentov.

Prometna vzgoja na preizkušnji: kolesarske zgodbe iz Vzhodne Evrope

V Bosni in Hercegovini (BiH), Rusiji in Ukrajini otroci pogosto nimajo pogojev za varno vsakodnevno kolesarjenje, a se s tem vseeno srečujejo – včasih prek šolskih delavnic, včasih kar na domačem dvorišču. V BiH ni sistemske prometne vzgoje, kolesarske poti so redke in prekinjene, čelade pa skoraj nihče ne nosi, so v pogovoru ugotovili učenci iz OŠ Mislinja.

Podobno velja za Ukrajino, kjer zakonodaja predpisuje tehnično opremo kolesa, a ne ureja izpitov ali obvezne čelade. Prometna vzgoja sicer obstaja in vključuje tudi sodelovanje staršev in lokalnih skupnosti. "Ugotovili smo, da kolesarjenje po urejenih poteh ali z zaščitno čelado ni povsod nekaj samoumevnega – ponekod je to prej izjema kot pravilo, včasih celo privilegij," so zapisali učenci iz OŠ Leona Štuklja po opravljenem intervjuju sošolke iz Ukrajine. V Rusiji je kolesarjenje zaradi pomanjkljive infrastrukture in podnebnih razmer omejeno, šole pa prometne vsebine obravnavajo v okviru splošnega predmeta Osnove varnosti življenja.

Čeprav kolesarjenje v teh državah še nima sistemske podpore, so vidni prvi koraki v smer sprememb – večinoma kot lokalne pobude in prizadevanja skupnosti.