Snemanje zvoka za film je kompleksen proces, ki vključuje več različnih tehnik in faz.
Zvok se pri snemanju filma lahko posname hkrati s sliko (torej povsem originalen zvok) ali pa se različni zvočni efekti in zvok pripovedovalca posname posebej in se zmontira v sliko (na že posnet video material).
Snemanje zvoka med snemanjem filma (na setu) so največkrat dialogi igralcev (posname jih snemalec zvoka z mikrofoni, pogosto na drogovih – t.i. "boom mikrofon"). Originalni so lahko tudi zvoki, ki jih slišimo v ozadju (na primer promet, ptiči, pogovori ljudi v ozadju, ...). Če režiser želi, da ti zvoki niso preglasni in niso tisti "glavni zvoki", se posnamejo v originalu brez posebnih mikrofonov. Vendar je ta zvok pogosto nečist (zaradi šumov, vetra), zato se marsikaj pozneje ponovno posname ali popravi.
Tudi Firbcologi so raziskovali, kako se pri filmu posname dodaten zvok.



Kateri zvoki se dodajo h filmu posebej, torej pri montaži?
Velik del zvoka se doda šele po snemanju slike, v t.i. post-produkciji. Ti zvoki vključujejo:
- Ponovno posneti dialogi (Igralci ponovno posnamejo svoje dialoge v studiu, da se znebijo šumov ali izboljšajo splošen zvok, sploh če je bilo v originalnem zvoku kar koli motečega). Ti dialogi nadomestijo ali dopolnijo originalni zvok.
- Posebni efekti (To so zvoki, ki jih umetno ustvarijo zvočni umetniki v studiu – npr. koraki, škripanje vrat, udarci, rokovanje z rekviziti, ...). Ustvarjajo se zelo natančno, da se popolnoma ujemajo z gibanjem v kadru.
- Zvočni efekti (Uporabijo se digitalno ustvarjeni ali iz zvočnih knjižnic – eksplozije, streljanje, pošasti, vozila, zvok prometa, pok ognjemeta in podobno).
- Glasba (Glasba se doda posebej – bodisi originalna filmska glasba, narejena za posamezen film ali že obstoječe pesmi določenih izvajalcev