27-letna šimpanzinja Neža, hčerka karizmatične Mojce, in 38-letni samec Boris, ki je v Živalski vrt Ljubljana prišel iz ZOO Zagreba, sta 2. januarja letos dobila tretjega mladiča. Desetletni Leoni in petletnemu Taiu se je pridružil samček Togo. Ime je dobil po zahodnoafriški državi, kjer so zahodni šimpanzi (Pan troglodytes verus) v naravi lokalno izumrli – tako kot v sosednjih državah Benin in Burkina Faso.
"Porod je bil pričakovan, vendar ne do dneva natančno. Zjutraj ob hranjenju smo opazili, da se Neža vede nekoliko drugače, zato smo sklepali, da se ta bliža," je povedal oskrbnik šimpanzov Tomaž Mur. Kot je poudaril, je šimpanzinja že izkušena mama, tako pa je porod potekal hitro, brez zapletov in povsem samostojno, so pri ZOO Ljubljana zapisali v sporočilu za javnost.
"Oskrbniki smo se umaknili in dogajanje ves čas spremljali prek kamer. Tudi preostala šimpanzja družina se je med porodom umaknila," je še delil.
Vodja veterinarjev v ZOO Ljubljana Pavel Kvapil je medtem poudaril, da vsako rojstvo v živalski vrt prinaša veselje, pa tudi nove izzive. "Neža nam mladiča pokaže, da ga lahko vizualno ocenimo – preverimo število prstov in morebitne prirojene posebnosti, ne dovoli pa fotografiranja. Z opazovanjem in sodelovanjem z oskrbniki spremljamo, ali mladič sesa, pridobiva težo in se normalno razvija," je pojasnil.

Kot omenjeno, se je ljubljanski živalski vrt novega člana šimpanzje družine razveselil že na začetku tega leta, a so ga javnosti predstavili šele zdaj. "Želimo, da se poporodno obdobje mirno in varno zaključi, da se vez med mamo in mladičem dobro vzpostavi ter da ga sprejme celotna družina šimpanzov. Ko vidimo, da je vse v najlepšem redu, mladiča postopno predstavimo tudi obiskovalcem," je razložil veterinar Marjan Kastelic.
Ob tem je veterinar Peter Omejc opozoril na pomen varnosti – po njegovih besedah so namreč šimpanzi zelo občutljivi na človeške bolezni. "Kar je za nas blag prehlad, je zanje lahko tudi smrtno nevarno. Zato vsi, ki smo v bližnjem stiku z njimi, dosledno uporabljamo biovarnostne ukrepe," je dejal.
Tako osebje obiskovalce prosi, da se pri ogradi šimpanzov vedejo spoštljivo. Pozivajo jih, naj ne trkajo po steklu, ne uporabljajo bliskavice ob fotografiranju, ne kričijo in ne hranijo živali. Če so bolni, naj se raje umaknejo korak ali dva strani in tako pomagajo preprečevati širjenje bolezni.

Samice šimpanzov imajo mladiče na od štiri do sedem let, brejost pa traja približno sedem mesecev in pol. Običajno skotijo enega mladiča, ki je ob rojstvu popolnoma odvisen od matere. Mladiči tehtajo okoli 1,5 do 2 kilograma, rodijo se brez zob, z redko dlako in zelo slabim vidom. Ker se mati veliko giblje, se mali šimpanz v prvih tednih močno oprijema njene dlake na trebuhu, šimpanzinja pa ga prve dni dodatno podpira.
Prve mesece se malčki prehranjujejo izključno z materinim mlekom. Med tretjim in šestim mesecem začnejo postopno okušati trdo hrano, raziskovati okolico ter se tesneje povezovati z drugimi člani družine. Dojenje lahko traja od štiri do pet let, v tem času pa se mladiči učijo družbenih pravil, komunikacije in uporabe orodij. Ob mami ostanejo od sedem do 11 let. Samice se ob zrelosti preselijo v druge skupine, samci pa običajno ostanejo vse življenje v matični skupini.

Kot so zapisali pri ZOO Ljubljana, se je populacija zahodnih šimpanzov v zadnjih 25 letih zmanjšala za približno 80 odstotkov. Svetovna zveza za varstvo narave ocenjuje, da jih danes v naravi zahodne Afrike živi le še med 18.000 in 55.000.

Zahodne šimpanze ogroža predvsem izguba življenjskega prostora, ki jo povzročajo razvoj gojenja oljnih palm, kavčukovca, evkaliptusa in sladkornega trsa. H krčenju habitata prispevajo tudi sečnja, rudarjenje in pridobivanje nafte, kar vodi tudi k razdrobljenosti njihovega okolja. Nekoč obsežen in povezan habitat se je zmanjšal na manjše gozdne zaplate, ločene s kmetijskimi zemljišči, cestami in drugimi človeškimi posegi. Družinam šimpanzov je zato močno omejen dostop do virov hrane, hkrati pa tudi do stikov z drugimi skupinami šimpanzov, kar vodi v zmanjševanje genetske raznolikosti.
Ker se kmetijstvo širi v življenjska območja šimpanzov, ti vse pogosteje posegajo po kmetijskih pridelkih, zaradi česar jih lokalni prebivalci pogosto dojemajo kot škodljivce in jih preganjajo. Bližnji stik med ljudmi in šimpanzi pa povzroča tudi vedno pogostejše preskoke človeških bolezni na šimpanze, ki nanje niso prilagojeni in odporni. Najnevarnejša je virusna bolezen ebola, ki je ponekod povzročila tudi lokalna izumrtja vrste. Zelo nevarni za divje populacije pa so tudi gripa, tuberkuloza, gobavost in otroška paraliza.