Pajki sicer spadajo v red členonožcev. Živijo na vseh celinah, razen na Antarktiki, in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka.

Po navadi se ljudje najbolj bojijo velikih in kosmatih pajkov.

Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so preobražene v strupnike, s katerimi ulovijo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjuje pretežno z žuželkami, razlikujejo pa se po načinu lova.

Poleg pajkov, ki gradijo mreže, je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi.

Še posebnost pri pipalkah:

So iz dveh delov, bazalnega dela in gibljivega kremplja, ki se zloži v žlebič bazalnega dela. Krempelj je oster in votel, skozenj se odpirajo strupne žleze. Pedipalpi so podobni nogam in imajo čutilno vlogo, le pri samcih predstavljajo tudi spolni organ in imajo končni člen zelo povečan. Štirje pari nog izraščajo ob strani glavoprsja. Njihova dolžina in oblika je odvisna od življenjskih navad določene vrste.

Kako pajki pletejo mrežo?

Posebnost pajkov je skupina spremenjenih okončin na koncu zadka – predilnih bradavic. Večina pajkov ima tri pare, od tega je en par zelo majhen. To so kratke in zelo gibljive stožčaste strukture, ki jih lahko premikajo medsebojno neodvisno. Vsaka ima množico odprtin, kamor se odpirajo svilne žleze. Te izločajo tekočino iz aminokislin, ki se zaradi vlečenja spremeni v svileno nit, podobno svili gosenic metuljev. Iz te svile pajki pletejo svojo mrežo.