Prvotno so ga uporabljali v kitajski geomantiki. Pozneje pa je imel velik pomen pri pomorskih potovanjih. ​Beseda kompas sicer izhaja iz italijanskega jezika.

Sestavljen je iz več delov, osnovni sestavni deli so igla, limb (številčnica) in včasih tudi ogledalo z merilno muho. Kot rečeno, ima kompas magnetno iglo, ki se vedno obrne proti magnetnemu severu.

Kdo je izumil kompas, pravzaprav ni povsem znano. Stari Kitajci so prvi uporabili magnetno iglo za določanje smeri. V času vladavine carja Hoang Tia, 3000 let pred našim štetjem, so se njihovi vojaki v gosti megli orientirali po vozu, v katerem je bila igla, ki je kazala štiri glavne strani sveta. To napravo so imenovali "čin nan". Še danes kitajski mornarji uporabljajo to ime za ladijski kompas.

Ni pomembno, kje na svetu ste, kadar koli in kjer koli lahko v roke primete kompas, ki vam bo pokazal, kje je sever.

V Evropi pa naj bi prvi kompas uporabljali Norvežani med 868 in 1100 letom, kmalu zatem se je tudi v Italiji pojavil preprost kompas, ki je bil sestavljen iz železne ploščice, plavajoče na vodi, na plovcu iz plute ali lesa. Iglo pa so naredili tako, da so železno iglo drgnili z magnetom.

Kompas oziroma magnetna igla v njem deluje zaradi Zemlje. Ja, tudi naš planet je kot en velik magnet. Magneti imajo dva pola, severnega in južnega, ker pa je kompasova igla namagnetena, se vrti toliko časa, dokler en konec ne kaže proti severu in drugi proti jugu. Ko enkrat vemo, kje je sever, z lahkoto določimo tudi preostale strani neba.

Kompas pri orientaciji vedno držimo vodoravno ali ga položimo na tla. Pazimo, da v bližini ni železnih predmetov ali električnih aparatov, ker mu ti lahko škodujejo.