Ribnica je bila v preteklosti najbolj znana po ročno izdelani leseni suhi robi, kar so bili predvsem leseni gospodinjski pripomočki in drobni leseni izdelki, kot so: žlice, krožniki, lesene posode, igrače in figurice, orodje in dodatki za vsakdanje življenje.

Vsaka družina je izdelovala le nekaj ali celo samo en izdelek iz lesa

Ta obrt je bila izjemno cenjena, ker so izdelki bili trpežni, uporabni in estetski, hkrati pa so bili popolnoma ročno izdelani. S izdelovanjem teh izdelkov se je preživljalo mnogo družin, znanje se je prenašalo iz roda v rod. Družine so sčasoma razvile znanje in izdelovale le nekaj izdelkov. To pomeni, da ni vsaka družina izdelovala vsega, ampak so se družine specializirale (eni so izdelovali na primer samo lesen pribor in posodo, druga družina je izdelovala košare, tretja drobno pohištvo in podobno). Med seboj so se družine specializirale iz več razlogov (ni jim bilo potrebno znati izdelovati vseh izdelkov, niti niso imeli znanja, prostora in materiala za izdelovanje vsega, med seboj so iz roda v rod starejši prenašali to znanje na mlajše, pa tudi med seboj so družine bile bolj konkurenčne - saj so na ta način imeli več različnih izdelkov kot skupnost).

Kaj sploh pomeni suha roba in iz česa je izdelana?

Kot že samo ime “suha roba” pove, je bila izdelana iz suhega lesa, ki je bil dobro izsušen in pripravljen za obdelavo. Suh les so uporabljali zato, ker se manj krivi in dela razpoke, je lažji za obdelavo in dlje časa obstojen. Hkrati tudi omogoča natančno rezljanje in oblikovanje. To ni bil les v svežem stanju (mokri les se hitro poškoduje), zato je bil rezultat kakovosten in trpežen ter zelo dolgotrajen, saj so ti izdelki zdržali več let oziroma desetletij.

Kako so izdelovali suho robo?

Proces izdelave suhe robe je bil dokaj kompleksen, a so ga takratne družine osvojile, ker se je znanje, kot smo že dejali, prenašalo iz roda v rod. Najprej je bilo potrebno izbrati in na ustrezne kose pripraviti les (običajno bukev, češnja ali jesen, ki so ga dobro posušili). Les so nato natančneje obdelali (narezali na osnovne oblike z žago in sekirami, nato so ga narezljali in modelirali, kar pomeni, da so ga ročno rezljali z noži, dleto in fino brusili z ustreznim orodjem). Sledila je še končna obdelava – glajenje površine, včasih barvanje ali oljenje, da je bil izdelek lep in obstojen. Kar je zelo pomembno vedeti je to, da je bila včasih izdelava izdelkov iz suhe robe v celoti ročna (le manjši pripomočki), zato so bili izdelki unikatni, saj ni bilo masovne proizvodnje. To pomeni, da je vsaka kuhalnica dejansko bila drugačna. Postopoma so sicer svoje delo poenostavili s pripomočki, do strojev, ki so prišli veliko kasneje z industrijsko revolucijo.

Kje so prodajali ribniško suho robo?

Po vsej Sloveniji (in širše), kamor so lahko prišli peš ali s prevozom, ki so ga imeli na voljo. Ribničani so tako prodajali tudi v Istri, Trstu, Furlaniji in celo na Hrvaški. Prodajali so od vrat do vrat, pa tudi na letnih, cerkvenih in mestnih sejmih. Robo je prodajal krošnjar, to je bil po navadi moški, ki si je na hrbet nadel izdelke suhe robe. Značilno zanje je bilo, da so hodili peš tedne in mesece in se niso vrnili domov, dokler niso vsega prodali. Zaradi tega so Ribničani veljali za zelo spretne trgovce in popotnike. Bili so zelo zgovorni, polni humorja in načinov, kako vas prepričajo, da vendarle potrebujete tisto kuhalnico ali leseno vedro.

Kdaj se je vse skupaj začelo?

Izdelovanje suhe robe v Ribnici sega v 16. in 17. stoletje, ko se je obrt že utrdila. Največji razcvet pa je bil v 18. in 19. stoletju, ko so ribniški izdelki postali znani tudi izven okoliša Ribnice, predvsem na sejmih in tržnicah po Sloveniji in širše.

In kako je s suho robo danes?

Danes si lahko veliko veliko primerov suhe robe ogledate v Rokodelskem centru, kjer so na voljo tudi različne delavnice, na katerih lahko spoznate, kako se ročno izdela določen preprost izdelek iz suhega lesa. Skozi voden ogled spoznate življenje Ribničanov nekoč in si ogledate najbolj zgodovinsko znane izdelke, ki jih je imela skoraj vsaka družina. So pa Ribničani zraven izdelovanja iz lesa tudi veliko lončarili. Še danes se izdeluje suha roba, le da so postopki zelo avtomatizirani in jih izdelujejo določena podjetja. Skoraj vsako gospodinjstvo v Sloveniji ima gotovo "ribniško kuhalnico" ali lesen pribor za solato ter glineni potičnik v katerem se peče potica ali šarkelj.