Fotohiša Pelikan je v večji stanovanjski stavbi v središču Celja in je danes urejen foto muzej, ki nas vrne v čas, ko je bi aktiven fotograf Pelikan, in sicer predvsem med meščanskim slojem prebivalstva. Gre za muzej, ki je na področju fotografije eden izmed najpomembnejših v Evropi, sploh zato, ker je veliko njegovih fotografij, fotografske in stanovanjske opreme ohranjene v originalu.
Muzej ima notranjo opremo, ki je restavrirana in sovpada s časom, ko je v njem živela družina tega znanega fotografa. Sicer pa je stanovanjsko hišo z ateljejskim prizidkom leta 1899 dal zgraditi ugledni celjski fotograf Johann Martin Lenz (1864–1916). Po prvi svetovni vojni pa jo je kupil fotografski mojster Josip Pelikan (1885–1977), ki je s svojo družino v njej živel in delal skoraj šest desetletij. Pred tem je nekaj let deloval na Hrvaškem, a ko se je ustalil v Celju, je tam z družino ostal do smrti. Ni bil le fotograf, temveč tudi učitelj mnogim, ki ga je fotografija v tistem času zanimala. S svojim kolesom, ki ga lahko vidimo ob vhodu stavbe, se je zelo rad potikal po Celju, razpravljal z mimoidočimi, fotografiral ulice, iskal bodoče "stranke" in živel preprosto meščansko življenje strastnega fotografa, predanega svojemu delu.
Najbolj zanimiv del fotohiše je gotovo fotosalon, kjer se lahko oblečete v oblačila, ki so jih nosili meščani v 20. stoletju in se v njih tudi fotografirate. Gre za obleke, kjer so ženske in dekleta imele obvezno v laseh razne trakove in pokrivala, obleke so bile ozke in zaključene s trakovi (resicami), ki so bingljali čez kolena. Ženske načeloma niso imele prekratkih oblek, dolžina je bila do kolen ali nekoliko nižje. Popularne so bile tudi dolge rokavice in nakit, predvsem iz okroglih biserov. Moški so bili znani po elegantnih moških oblekah, brezrokavnikih, suknjičih in klobukih.
Nad hišo, kjer je sedaj muzej, sta po smrti Jakoba Pelikana bdeli obe hčeri, zlasti mlajša Božena, ki je v domači hiši in ateljeju nadaljevala družinsko obrt, vse dokler se ni v devetdesetih letih dvajsetega stoletja začel njen postopen prenos pod okrilje in varstvo Muzeja novejše zgodovine Celje. "Pelikanova hčerka Božena ni imela otrok, zato kakšnih posebnih preureditev v prostorih ni delala in dejansko lahko vidimo torej originalno podobo meščanskega stanovanja, v katerem je živel sam Pelikan. Božena je tudi imela zelo lep odnos do vsega fotografskega materiala in dogajanja okrog njega, tako da so se stvari resnično dobro ohranile," pove direktor direktor Muzej novejše zgodovine Celje, Tone Kregar, ki goste velikokrat popelje skozi samo Pelikanovo hišo. Kregar še pove, da najdemo tudi veliko osebnih predmetov družine, kar pripomore, da res vstopimo v stanovanje nekoga, ki je morda odšel le "na sprehod". Kot vemo, namreč današnji muzeji nikakor niso več "dolgočasni" kot so bili s tem pridevnikom morda etiketirani včasih in jih marsikateri učenci osnovnih šol niso marali. Danes je vstopiti v muzej, kot bi se ustavil čas in v Pelikanov hiši gotovo dobimo občutek, da se sprehajamo po hiši nekoga iz 20. stoletja, ki je na počitnicah, mi pa smo mu prišli zalit rože.
Ta danes hrani na desetine tisočev fotografij in steklenih plošč, fotoaparatov in fotografskih pripomočkov, bogat arhiv in dokumentacijo, največji zaklad pa sta kar dva ohranjena ateljeja z vrsto fotografske in tehnične opreme. Torej vse to, kar si lahko danes tudi ogledamo. Po smrti Božene Pelikan (1922–2016) je Muzej novejše zgodovine Celje v upravljanje prevzel tudi stanovanjsko hišo in že obstoječo muzejsko enoto (stekleni atelje) razširil na celotno stavbo v skupnem obsegu več kot 600 m2 razstavnih in delovnih površin. Dr. Tone Kregar, direktor Muzej novejše zgodovine Celje je do podrobnosti seznanjen z zgodovino in delovanjem fotografa Josipa Pelikana in pravi: "Neverjetno je, da se je toliko vsega ohranilo, danes je ta muzej lep doprinos Celju in lahko iz prve roke vidimo, kako je živel eden najpomembnejših fotografov tistega obdobja. Predvsem mlajšim, sedanjim učencem, ki so zrastli ob pametnih telefonih, bodo zelo zanimive fotografije in podoba fotoaparata, ki ga vidimo tukaj."
Ko se sprehajamo po meščanskem stanovanju družine Pelikan tako vstopimo v čas v začetek 20. stoletja, saj je pohištvo in vsa oprema v tem slogu, tako da si lahko celovito predstavljamo, kako je družina Pelikan takrat živela. Vidimo vse od črne kuhinje, spalnice, dve manjši temnici, kjer je fotograf Pelikan razvijal fotografije, ki so bile na filme in ni smelo biti dotoka svetlobe (popolna tema). V spodnjih prostorih so tudi redne ali občasne razstave in različni dogodki, na podstrešju, ki pa je tudi v celoti prenovljeno pa je konferenčna soba, namenjena druženju in različnim dogodkom.
Fotohiša Pelikan je prejela že več nagrad
Za leto 2025 je Fotohiša Pelikan prejela nagrado Sejalec za doživetje "V gosteh pri fotografu Pelikanu." Prav tako je Muzej novejše zgodovine Celje za Fotohišo Pelikan prejel posebno nagrado Živa 2024 za trajnostno delovanje in trajno ohranjanje dediščine.
V letu 2025 je Muzej novejše zgodovine Celje za obnovo Fotohiše Pelikan prejel tudi Celjsko zvezdo za leto 2024, najvišje priznanje Mestne občine Celje za delovanje na področju kulture.
Po izboru komisije za Valvasorjeva odličja je Muzej novejše zgodovine Celje, s poudarkom na muzejskem kompleksu Fotohiše Pelikan, ki “zaradi izjemnosti ohranjene in predstavljene kulturne dediščine izstopa ne le v nacionalnem, ampak tudi v evropskem prostoru”, prejel nagrado za Slovenski muzej leta 2025.
Fotohiša Pelikan je na ogled po predhodnem dogovoru in je namenjena vsem generacijam. Zelo zanimiva je predvsem za tiste, ki so ljubitelji fotografije.
