Sonce je približno 100-krat večje in 300.000-krat težje od Zemlje. Prav v teži oziroma masi Sonca pa najdemo odgovor, zakaj so sončni žarki tako stari, ko pridejo na Zemljo. Foto: FreeDigitalPhotos

Sonce je zvezda, ki predstavlja središče našega sončnega sistema. To pomeni, da so planeti našega sončnega sistema razporejeni okoli Sonca, ki predstavlja središče.

Ko torej svetloba dolga leta potuje po Soncu zaradi izjemnih razmer, ki so tam prisotne, je na Zemlji še ne vidimo. Za nas je tako, kot da še ne obstaja, saj je zelo daleč v sončevem jedru. Šele po tem, ko zapusti Sonce, je čez nekaj minut vidna na Zemlji. Foto: FreeDigitalPhotos

Središče Sonca je nepredstavljivo vroče in gosto. Izjemne razmere v središču Sonca povzročajo poseben pojav, ki mu pravimo jedrsko zlivanje ali fuzija. V sončevem jedru potujejo atomi z izjemno hitrostjo, med to »dirko« po sončevem jedru pa se atomska jedra med seboj tudi dotaknejo. Vsakič, ko do tega pride, odbije svetlobo nekam drugam, kjer se spet dotakne in odbije in tako svetloba potuje samo po sončevem jedru zelo dolgo časa. Znanstveniki ocenjujejo, da približno 10 milijonov let.

Ta pojav vidimo samo na Soncu in večjih zvezdah. Na Zemlji se v naravi atomska jedra ne dotaknejo. Kadar na primer stisnemo skupaj prsta, pridejo atomi, ki sestavljajo kožo in druge dele prstov, zelo blizu, a jedra se nikoli ne dotaknejo. Da bi se to lahko zgodilo, bi morale biti razmere na Zemlji zelo drugačne in veliko bolj podobne tem na Soncu.

Ker sončna svetloba potuje s svetlobno hitrostjo, ki znaša 300.000 kilometrov na sekundo, pride k nam na Zemljo v dobrih 8 minutah. Čeprav je potovala zelo hitro, pa je zaradi posebnih lastnosti Sonca zelo stara. Foto: FreeDigitalPhotos