"Tu-tu-tu po cesti, trikrat naokrog, avtobus nas pelje k teti v Zali Log," je le ena izmed pesmi, ki pojejo o avtobusu. Morda se nekateri z njim peljete vsak dan, drugi pa se sploh še niste.

Kako bi opisali, kaj je avtobus? V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je to "prevozno sredstvo, namenjeno prevozu večjega števila ljudi v javnem prometu". Torej če gre za javni promet, za vožnjo z avtobusom potrebujemo vozovnico, kajne? Ampak lepo po vrsti, da česa ne pozabimo.

Poznamo več vrst avtobusov: mestne, primestne in turistične avtobuse. Če živite v večjem mestu, zagotovo poznate in uporabljate mestne avtobuse, ki jim pogovorno pogosto rečemo "trola". V Ljubljani so običajno bele in zelene barve, nekateri pa so tudi povsem polepljeni z reklamnimi oglasi. Od običajnih avtobusov se ločijo po tem, da niso vsi stoli obrnjeni naprej, imajo nizek pod in večje število stojišč. Nekateri mestni avtobusi so zgibni, kar pomeni, da imajo na sredini krožni zgib, ki omogoča lažje zavijanje, drugi pa se imenujejo soloavtobusi, ki so običajni avtobusi z zgoraj naštetimi značilnostmi.

Mestni avtobusi imajo na sprednjem delu običajno označeno številko proge, po kateri vozijo, in njeno končno postajo, po mestu pa so postajališča precej pogosta.

Običajni avtobusi pa so tisti, ki jih imenujejo primestni oziroma medkrajevni. Od mestnih avtobusov se razlikujejo po tem, da nimajo nizkega poda in da imajo drugačen razpored sedežev (vsi sedeži so praviloma obrnjeni naprej in postavljeni drug za drugim po dva sedeža skupaj tako na levi kot na desni strani avtobusa, po sredini pa stoji ozek hodnik). Primestni avtobusi, ki vozijo na daljše razdalje, imajo vgrajena tudi stranišča. Motorji so močnejši, dosegajo pa večje hitrosti v primerjavi z mestnimi.

Če se želimo ali moramo peljati z avtobusom od enega do drugega kraja, moramo najprej na voznem redu preveriti, kdaj naš avtobus sploh pelje. Vozni redi so obešeni na posameznih postajah, najdemo jih tudi na svetovnem spletu. Biti moramo pazljivi, saj nekateri avtobusi vozijo na primer le med delovnimi dnevi ali v času šolskega pouka. Medkrajevni avtobusi se tudi različno pogosto ustavljajo in pobirajo potnike.

Znak za avtobusno postajo je moder navpičen pravokotnik, v sredini pa je na beli podlagi narisan avtobus. Znak opozarja na bližino postaje, da bi bili potniki in drugi vozniki še bolje opozorjeni, pa je na postaji na tleh z rumeno barvo na veliko napisano "BUS". To pomeni, da na tem prostoru avtomobili ali druga vozila ne smejo ustavljati, saj bi lahko tako zasedla prostor avtobusu. Na postaji moramo torej počakati, da pride naš avtobus. Dobro je, da pridemo nekaj minut prej, sicer se zna zgoditi, da bomo morali zadihani teči za avtobusom.

Če se peljemo z vlakom, moramo na večjih železniških postajah vozovnico kupiti že na blagajni na postaji, pri avtobusu pa ni tako. Vozovnico kupimo kar pri vozniku avtobusa. Shranimo jo do konca vožnje, izberemo prosti sedež, se nanj usedemo in avtobus že pelje naprej. Najmlajši otroci imajo vožnjo brezplačno.

Voznika med vožnjo lahko ves čas vidimo v ogledalu, a vstajamo le na postajališčih, tudi voznika ne motimo. Brez skrbi, ne bo pozabil ustaviti v tvojem kraju!

Avtobusi pa seveda niso namenjeni le za vožnjo za kratke razdalje, z njim se lahko odpravimo tudi v tujino. Res je, da dolga vožnja z avtobusom ni ravno najhitrejša pa tudi najudobnejša ne, saj hitro zmanjka prostora za noge, ležalnikov pa avtobusi ne poznajo. A včasih pa le "nahecajte" starše, da v sosednji kraj za spremembo odidete z avtobusom!