Topel in hkrati vlažen veter se imenuje jugo ali široko. Piha predvsem na Jadranu, nekoliko pa tudi v notranjosti celine, kjer piha sicer bolj jugozahodnik.

Načeloma ga spremlja oblačno vreme, pogosto tudi padavine. Močneje in pogosteje piha na južnem Jadranu, v severnem Jadranu pa navadno piha od marca do junija. Lahko pa nas preseneti tudi jeseni in pozimi.

Največkrat piha več dni skupaj – poleti do tri dni, pozimi pa tudi do devet dni, s kratkimi prekinitvami celo do tri tedne. Če piha na morju, ga močno razburka, pri čemer so valovi pravilnejše oblike v primerjavi z burjo.

Ni pa tako nevaren veter kot burja, ker piha enakomerno in ne nastane nenadoma. Nevihtno moč doseže šele tretji dan.

Preden zapiha jugo, so v zraku tišina in spremenljivi šibki vetrovi, meglica in mračen jugovzhoden del obzorja.

Pred nastankom temnega juga na nebu nastajajo oblaki, imenovani cirusi, ki se pomikajo proti zahodu ali severozahodu.

So v obliki vodoravnih prog in jih je lahko prepoznati. Za njimi se začnejo pojavljati oblaki juga, ki prihajajo iz smeri juga ali jugozahoda. Ko se približuje jugo, zračni tlak pada. Večji kot je padec tlaka, hitrejši bo prehod juga.

Znaki, da bo ob morju zapihal jugo:
- brezvetrje, poleti izostanek maestrala,
- pojav mrtvih valov iz jugovzhodne smeri,
- obzorje postaja megleno,
- temperatura in vlaga zraka rasteta, medtem ko zračni tlak pada,
- pojavi se močan morski tok z jugovzhoda, čeprav še ni vetra, ki piha iz te smeri,
- pojavi se dvig morske gladine (plima).