Mi smo obiskali eno izmed najzanimivejših predavanj; in sicer o črnih luknjah. Veliko smo že slišali o njih, ampak kaj dejansko so, kdaj se pojavijo, kje so?

Ali Zemlja lahko pade v črno luknjo? Kaj pa drugi planeti? Na vsa ta nora in malce manj nora vprašanja je odgovarjala slovenska astrofizičarka in velika raziskovalna ljubiteljica črnih lukenj, prof. dr. Andreja Gomboc.

"Svetloba iz črne luknje ne more pobegniti, tako velika težnost je na tistem območju. Najprej so temu pojavu rekli temne zvezde. Horizont črne luknje je torej območje, v katerem je nadsvetlobna hitrost. V črni luknji so takšne razmere, tako je stisnjena atmosfera, kot bi naše Sonce stisnili na polmer 3 kilometre. Nobena sila se ne more upreti temu stiskanju prostora. Pravimo, da je to območje oziroma telo, ki se je gravitacijsko sesedlo samo vase," pravi astrofizičarka prof. dr. Andreja Gomboc.

Kako so pa ugotovili, da črne luknje res obstajajo?

Ko opazujemo vesolje s posebnimi tehničnimi pripomočki, to opazimo, in sicer glede na gravitacijski vpliv, ki ga ima določeno območje v vesolju na predmete, ki so okrog. Zanima nas pa predvsem, kolikšna je masa črne luknje, ali se vrti in kako se vrti (vrtilna količina), giblje in ali ima električni naboj.

Astrofizičarka Andreja Gomboc: "Predstavljajte si, da bi v atmosfero, v kateri je črna luknja, prispela dva astronavta. Eden bi počakal v vesoljskem plovilu, eden bi pa šel iz plovila in zaplaval v črno luknjo. Dogovorila bi se, da tisti, ki gre v črno luknjo, pošlje vsako sekundo signal. Sprva bi signal res bil na eno sekundo, nato bi pa bil vse daljši. Eno minuto, dve minuti, več ur, tednov. Na koncu bi sledilo, da astronavt v vesoljskem plovilu sploh ne bi dobil več nobenega signala. Čas v območju črnih lukenj namreč sploh ne bi več deloval tako, kot smo to vajeni zunaj tega območja."

Obstajajo pa majhne črne luknje, ki imajo nekaj mas našega Sonca. Druge so pa tako imenovane supermasivne črne luknje, po večini v središčih galaksij. Te so velike, kar pomeni, da imajo veliko maso. Delimo jih v dve skupini: V nekaterih galaksijah so takšne črne luknje, da požirajo snov okrog sebe (npr. neki plin, ki ga črna luknja vleče vase). V večini galaksij pa te črne luknje nimajo nobenih snovi okrog, rečemo, da stradajo. Takšno je tudi središče naše galaksije.

Majhne črne luknje pa povzročajo gibanje neke vidne zvezde, ki je v bližini. Gibljeta se okrog skupnega težišča. V naši galaksiji je okrog 15 takšnih objektov. Pravimo pa jim rentgenstke zvezde.

Vir podatkov: Astrofizičarka prof. dr. Andreja Gomboc