Oddaja Male sive celice je slovenski televizijski kviz za otroke in mladostnike zadnje triade osnovne šole. Šola se prijavi na sodelovanje, za samo snemanje pa se v vsaki posamezni šoli tudi dogovorijo, kdo bo tekmoval in tako zastopal šolo. Gre za celovito izkušnjo, ki učencem še dolgo ostane v spominu, tekmujejo pa lahko prav vse šole iz Slovenije.

Oddaja je na sporedu Televizije Slovenije od leta 1994, od takrat do 2016 jo je vodil igralec Pavle Ravnohrib. Po njem je vodenje prevzel igralec Nik Škrlec (do pomladi 2021), za njim pa sta voditelja kar dva; in sicer Juš Milčinski in Rok Škrlep (pri posameznih rubrikah pa sodelujejo tudi drugi, na primer Jasna Merklin).
Trem voditeljem, ki so vodenje prevzeli v zadnjem času oziroma od leta 2016 (Nik Škrlec, Juš Milčinski, Rok Škrlep), smo zastavili nekaj vprašanj.

Vabljeni k branju trojnega intervjuja.

Imate kdaj občutek, da bi bilo treba "spet v osnovno šolo", glede na to, da so vprašanja velikokrat precej zahtevna?

Juš Milčinski: Včasih res mogoče, še posebej ko gre za kakšna matematična vprašanja ali pa mogoče vprašanja iz biologije, ki mi ni nikoli najbolje šla. Se mi pa zdi, da so vprašanja v oddaji res pametno zastavljena, ker lahko po navadi prideš do odgovora na več načinov. Ali odgovor poznaš iz svojega življenja, šole ali drugih izkušenj ali pa greš na izločanje odgovorov, za katere meniš, da so napačni.
Rok Škrlep: Ja, kar pogosto se dogaja, da se moram že pred oddajo o določenih tematikah pozanimati. Človek res lahko stvari hitro pozabi.
Nik Škrlec: Normalno je, da tisto, česar ne uporabljamo več, počasi zbledi iz našega spomina. Je pa dobro vedeti, da lahko takšne snovi hitro spet prikličemo nazaj – ravno zato so Male sive celice super, saj nas spomnijo na snov iz osnovne šole in na vse, kar smo nekoč najbrž vedeli.

Kateri je bil vaš najljubši predmet v osnovni šoli in zakaj?

Juš Milčinski: V osnovni šoli zagotovo zgodovina – zanimala sta me preteklost ter razvoj človeštva in Zemlje. Tudi doma sem imel cel kup enciklopedij in kronik, po katerih sem z veseljem brskal. Sta pa bili takoj za zgodovino geografija in slovenščina.

Rok Škrlep: Športna vzgoja. Vedno sem se rad gibal in se preizkušal v vseh športih. No, razen v gimnastiki. Od sedečih predmetov pa sem imel najraje matematiko in zgodovino.
Nik Škrlec: Imel sem zelo rad različne predmete, ampak če bi moral izpostaviti najljubšega, bi izbral angleščino v kombinaciji s športno vzgojo. Angleščina mi je šla zelo dobro in sem se vedno zabaval, športna vzgoja pa je bila vedno igriva in polna izzivov.

Katera od rubrik v Malih sivih celicah vam je najljubša in zakaj?

Juš Milčinski: Mislim, da se moje najljubše rubrike iz leta v leto menjavajo, mi je pa trenutno najljubši Brihtolin. Gre za vizualno igro, kjer so v tej sezoni tekmovalke in tekmovalci morali ugotoviti, katera podrobnost je na sliki napačna. Na primer – videli so res staro črno-belo razglednico Maribora, nad katerim pa je bilo moderno letalo. Jasno je, da to dvoje ne gre skupaj.
Rok Škrlep: Najbolj mi je všeč eksperiment, saj Jasna s sestavljavci vprašanj vedno najde kaj zanimivega. Pa tudi Brihtolin mi je letos zelo všeč.
Nik Škrlec: Mislim, da se tu približam večini naših gledalcev – moja najljubša rubrika v MSC-ju je možganski labirint, ker ponuja ogromno priložnosti za vajo in taktične pristope.

Kaj bi svetovali učencem, kako si kar najbolje zapomniti kakšno snov? Poznate kakšen "trik" za učenje, fotografski spomin itd.?

Juš Milčinski: O tem bo zagotovo največ znal povedati Nik (smeh). Sam si sicer največ zapomnim, če se učim zvečer pred spanjem – tudi številne študije so pokazale, da takrat najlažje utrdimo znanje. Bolj kot to, kolikokrat ponovim neko snov, mi je pomembno, da se začnem stvari učiti dovolj dni prej – zdi se mi, da si več zapomnim, če se isto snov, ki jo bom potreboval v petek, učim v ponedeljek, sredo in četrtek, kot pa da jo v četrtek ponovim 5-krat.
Rok Škrlep: Pri učenju nepravilnih glagolov pri nemščini sem imel zanimiv trik pomnjenja samoglasnikov v različnih oblikah glagola. Vzemimo recimo nepravilni glagol “essen”, ki pomeni jesti. Zraven sem si zamislil samostalnik “apfel” (jabolko). Jesti jabolko. “A” in “E”, samoglasnika v besedi “apfel” sta mi namignila, kako se glagol sprega: Essen, aß, hat gegessen. S številkami pa nikoli nisem imel težav pri spominu, morda sem se zato odločil za študij zgodovine, kjer je bilo kar precej letnic.
Nik Škrlec: Snov si najbolje zapomnimo tako, da jo povežemo z obstoječim znanjem in jo napademo z radovednostjo. Če se sprašujemo, zakaj, kako to, kdaj in podobno, bomo naredili ogromno. Potem pa seveda obstajajo tudi tehnike pomnjenja, ki pa izkoristijo še našo domišljijo in sprožijo naše čute in čustva.

Zakaj mislite, da je ta oddaja še vedno tako priljubljena po 30 letih? Kaj je po vašem mnenju glavni adut te oddaje, glede na to, da se vsako leto prijavi več šol?

Juš Milčinski: Mislim, da gre predvsem za predanost uredniške, produkcijske in TV ekipe, ki oddajo res dela s srcem in mislijo na naše tekmovalce in gledalce. Rubrike so dobro premišljene, vprašanja večkrat recenzirana, trudimo se z različnimi zabavnimi vložki. Se mi zdi, da tisti, ki nas spremljajo, to prepoznajo in se z veseljem usedejo na ta vlak z nami.
Rok Škrlep: Oddaja je zanimiva, dinamična in pogosto ponuja zanimive informacije ter znanje, ki ga ni nikoli dovolj. Da se vsako leto prijavi vse več šol, pa je zaslužno trdo in vztrajno delo celotne produkcijske ekipe ter mentorjev, ki že vrsto let spodbujajo in usmerjajo najbolj radovedne in zagnane osnovnošolce.
Nik Škrlec: Radovednost je večna. Poleg tega pa so Male sive celice edina oddaja, ki razredom na koncu osnovne šole omogoča tekmovanje v znanju in popularizira radovednost. Zato mislim, da imajo izjemno vrednost.

Menite, da se lahko učenci in gledalci veliko naučijo že samo z gledanjem oddaje Male sive celice?

Juš Milčinski: Zagotovo! Gre sicer za res različna znanja, tako da bi bilo znanje iz ene same oddaje bolj razdrobljeno. Če bi redno spremljali oddajo, pa bi se marsikaj naučili, predvsem pa bi obvladali zanimivo znanje.
Rok Škrlep: Zagotovo, prednost našega kviza je tudi to, da ne ponudi le pravilnega odgovora, ampak tudi razlago. To se mi zdi izredno pomembno. Dobro je poudariti, da kviz ni namenjen le mladim gledalcem, ampak se lahko tudi starejši od njega veliko naučimo.
Nik Škrlec: Seveda, ravno to je namen razlagalnih prispevkov. Lahko so čudovit začetek raziskovanja. Saj nihče od gledalcev ne pričakuje, da si bodo zapomnili vse, je pa v vsaki oddaji gotovo nekaj, kar sproži njihovo radovednost.

Katera veščina je nujno potrebna in jo mora imeti voditelj takšne "kviz oddaje" za mlade? Je to želja po čim večji količini znanja, ljubezen do kvizov? Kaj je absolutna in glavna veščina, lastnost voditelja?

Juš Milčinski: Zagotovo je dobro, da poznaš kvizovske formate, da so ti všeč in da bi tudi sam v njih bil verjetno dober – ni najbolje, če tekmovalci vejo precej več kot voditelj. S tem pride tudi želja po radovednosti, odkrivanju novih stvari, zelo pomembno je tudi, da se znaš povezati s tekmovalci, čeprav so iz popolnoma druge generacije, kot si ti. Naši tekmovalci so me v teh štirih sezonah naučili že toliko novega – in jim vedno z veseljem prisluhnem!
Rok Škrlep: Prva štiri leta sem ugotovil, da ta poklic zahteva res veliko. Želja po znanju in radovednost sta zagotovo pomembna, poleg tega se mi pa zdi tudi nujno, da se z mladino dobro razumeš. Če kemija v studiu funkcionira, se to zagotovo pozna tudi na posnetku.
Nik Škrlec: Sočutje in hitre misli.

Kako pa je s sposobnostjo improviziranja in smislom za humor? Oboje s pridom vadite; oziroma, kakšno metodo najraje uporabljate, ko ne gre vse po načrtih?

Juš Milčinski: Improvizator sem že po poklicu, tako da se mi ni preveč težko znajti v kakšni nepredvidljivi situaciji. Teh sicer ni veliko, te pa kdaj kakšen tekmovalec preseneti z odgovorom. Takrat moraš vklopiti svojo radovedno žilico in postaviti kakšno podvprašanje. Humor pa tudi mislim, da je lahko del takšnega šova. Najboljše kvizovske oddaje, ki sem jih kadar koli videl, so imele enega od dveh elementov: ali res neverjetno znanje tekmovalcev ali pa obilico humorja, predvsem v interakciji med voditeljem in tekmovalci. Naša oddaja ima, upam, oboje.

Rok Škrlep: Ja, humor je že vrsto let moj obrambni mehanizem in stvar, ki me večkrat spravi iz zagate. Improvizacija mi prav tako pride prav, da na nepredvidljivo situacijo odreagiram čim hitreje in čim bolj spontano. Je pa treba poudariti, da je sposobnost improvizacije veščina, ki jo je treba, tako kot preostale, redno obnavljati, da ne izgubiš občutka. Ko stvar ne gre po načrtih, se mi zdi, da je prav, da priznamo napako, pokažemo svojo človeško plat in smo iskreni.
Nik Škrlec: Nikoli ne gre vse po načrtih, tako da jih lahko že na začetku jemljemo z rezervo. Če se znamo postaviti v trenutek in opazovati dogajanje, se pogosto možnosti za improvizacijo pokažejo kar same, smisel za humor pa je pogosto tudi orodje za razbremenitev napetosti, ki je je v takšnih oddajah vedno veliko. Sam najraje na zaplete pogledam s pozitivne strani in takrat dobim tudi kakšno humorno idejo ali možnost za pot naprej.