Tiho je kot miška, še celo diha počasi in tiho. Upal je, da bo zaslišal glas, za katerega mu je prijatelj rekel, da ga ne bo nikoli slišal. Zvonček z Božičkovih sani! Njegov prijatelj je namreč trdil, da Božička ni, naš deček pa je vedel, da se moti. In prav je imel. Pet minut je manjkalo do polnoči, ko ga je predramilo hrumenje.

Natanko pred njegovo hišo se je bobneče ustavil bleščeče črni vlak, para iz njegovega mogočnega motorja je žvižgala v večerno nebo in se dotikala nežnih snežink.

"Torej, greš?" Vpraša sprevodnik.
"Kam pa?"
"Kam, na severni tečaj, seveda. To je Polarni vlak!"

Na potovanju, polnem čudes in avantur, deček spoznava pravi pomen božičnega čudeža, ki se pokaže šele tedaj, ko vanj resnično verjamemo.