Prva teorija pravi, da je vesolje neskončno. Po tej teoriji je vesolje prostorsko neskončno. Če bi potovali v katerokoli smer, nikoli ne bi dosegli roba. To pomeni, da bi vesolje lahko imelo neskončno veliko galaksij, zvezd in planetov. Vesolje bi bilo lahko podobno ravni površini, kjer je mogoče potovati neomejeno v vse smeri.

Druga teorija pa pravi, da je vesolje končno, a brezmejno. Druga možnost je torej, da je vesolje končno, vendar brez roba. To bi bilo mogoče, če bi bilo vesolje ukrivljeno kot površina krogle. Čeprav bi bilo omejeno v obsegu, bi bilo zaradi te ukrivljenosti brez roba – če bi potovali v eno smer dovolj dolgo, bi se lahko vrnili na začetno točko.

Trenutne meritve, ki temeljijo na opazovanju mikrovalovnega sevanja in galaksij, kažejo, da je vesolje zelo blizu ravnega. Če je ravno, je lahko prostorsko neskončno. Če pa je rahlo ukrivljeno, bi bilo vesolje lahko končno, a še vedno brez roba.

Vesolje ima pa tudi časovno dimenzijo, saj se je začelo s teorijo velikega poka pred približno 13,8 milijardami let. Glede na trenutne teorije se vesolje še naprej širi, vendar znanstveniki še vedno preučujejo natančno naravo te širitve in morebitne meje.

Za zdaj je natančen odgovor še neznan, vendar raziskave v kozmologiji ponujajo vedno več informacij o tem, kako je vesolje strukturirano in kakšna bi lahko bila njegova prihodnost.