NAJ, NAJ DVOŽIVKE

Velikan - kitajski orjaški močerad

V gorskih rekah in jezerih Kitajske prebiva največji močerad in hkrati tudi največja dvoživka na svetu kitajski orjaški močerad. Vključno z repom lahko doseže v dolžino tudi do dva metra. V primerjavi z našim vsem poznanim navadnim močeradom, je kitajski močerad pravi velikan. Njegova žabja sorodnica goliatka, ki živi v Z Afriki, se lahko ponaša z naslovom največje žabe na svetu, saj v dolžino meri več kot 33 cm in tehta 3-4 kg.

Majhna žabica

V dolžino meri le pičlih 7,7 mm in je najmanjši do zdaj najden vretenčar. Skriva se v plasteh odpadlega listja tropskega gozda v Papui Novi Gvineji.

Smrtonosna

Saj poznate tisti rek, da se strup nahaja v majhnih stekleničkah. To gotovo velja za zlato grozno listovko, brezrepca, ki trenutno velja za najbolj strupenega vretenčarja na svetu. Živi v osrčju kolumbijskih pragozdov. Strup izločajo strupne žleze, nameščene na hrbtni strani telesa. Celotna količina strupa v eni žabi je med 1 in 2 mg, kar zadostuje za smrt od 10 do 20 ljudi. Ubijalski strup ne izdeluje sama, ampak ga pridobi iz hroščev, s katerimi se prehranjuje. Listovka ima zaradi svoje strupenosti malo naravnih plenilcev, ki bi si ji hoteli približati, kaj šele pojesti.

Mavrične žabe

Dvoživke imajo različno obarvano kožo: rdečo, zeleno, modro, vijolično, rumeno, z različnimi lisami in črtami … Nekatere žabe lahko tudi spreminjajo svojo opravo glede na temperaturo, svetlobo, vlago in razpoloženje. Bele drevesne žabe so obarvane svetlozeleno, ko jih božajo sončni žarki, ko pa se umaknejo v senco, pa postanejo svetlomodre.

Tudi orientalska ognjevita krastača se lahko ponaša z zelo barvitim telesom. Običajno je svetlo zelena s črnimi lisami po hrbtni strani, medtem ko trebuh je lahko obarvan rumeno do oranžno rdeče s črnimi lisami. Če naleti na vsiljivca, njen hrbet postane živo rdeč, ki sporoča: »Ne pojej me! Sem strupena.« Plenilca to zmede in se raje umakne.

Rojena igralka

Zelo dobro pa to barva telesa uporablja tudi vietnamskai mahovna žaba. Njena zeleno-rjava koža, polna majhnih izboklin in grebenov, deluje kot mah, ki raste na skalah. Takšna varovalna barva ji daje dobro zaščito pri skrivanju na kamnih. Če se počuti ogroženo, se zvije v kepo in se pretvarja, da je mrtva.

Skrbna mama in očka

Za rego vrečarko iz Južne Amerike je značilno, da oplojenih jajčec ne prepusti neusmiljeni naravi, ampak jih nosi v vreči na hrbtu, mladiči pa jo zapustijo na stopnji paglavca. Čeprav žabji samci večinoma ne skrbijo za svoj podmladek, pa to ne velja za samčka kljunate ali Darwinove žabe, ki razvijajoča se jajca poje in zadrži v zvočnem mehurju. V varnem zavetju mehurja se po treh dneh izvalijo paglavci, ki se hranijo z rumenjakom jajc. Ko se paglavci razvijejo v mlade žabice, jih skrbni očka izpljune v vodo.

Žaba ali želva?

Če je kdo pomislil, da je to, kar vidimo na spodnji fotografiji želva, se je krepko zmotil.

Zaradi svoje majhne glave, okroglega telesa in kratkih nog, s katerimi koplje po pesku, res spominja na želvo. Svoj dom si je, v nasprotju z večino dvoživk, ustvarila v podzemnih rovih, kjer razdira termitska gnezda za prehrano in se razmnožuje.

Visoko nad tlemi

Če se boste potepali ob močvirjih JV Azije, ne bodite presenečeni, če bo z neba priletela žaba imenovana Wallaceova jadralka. Sicer ne more ravno leteti kot ptič, lahko pa prejadra več metrov z enega drevesa na drugega. To ji omogočajo velike noge, ki jih uporablja kot padalo. Glede na svojo velikost ima namreč izjemno velike prste, med katerimi je plavalna kožica, poleg tega pa ima na nogah še dodatne kožne resice. Tudi rdečeoka drevesna žaba prebiva visoko nad tlemi, in sicer v drevju tropskega deževnega gozda Srednje Amerike. Ima dolge, tanke noge, prsti se končajo z blazinicami, ki delujejo kot priseski. Prav te lepljive blazinice rdečeokici omogočajo, da se obdrži na listih, tudi tistih, ki stojijo pokonci, in da lahko pleza po drevesih.

Globoko pod tlemi

Glavna zvezda podzemnih voda Dinarskega krasa od Italije do južne Hercegovine je človeška ribica/močeril.

Zaradi specifičnega okolja, v katerem živi, se močno razlikuje od drugih dvoživk. Celo življenje ohranja podobo ličinke s svetlo kožo, zakrnelimi očmi, zunanjimi škrgami in repno plavutjo. Poleg izpopolnjenega sluha ima zmožnost stradanja več let in živi lahko do 100 let.