Skoraj nemogoče ga je videti, saj se njegov kožuh prav zlije s skalnatim okoljem, v katerem živi. Dlaka, ki jo ima tudi na šapah, postane pozimi povsem bela. In ga je v snegu spet nemogoče najti.

Njegovo telo je - zaradi okolja, v katerem živi - čokato, krzno je debelo, ušesa so majhna in okrogla. Vse to mu pomaga, da izgubi manj telesne toplote, kar je pozimi zelo pomembno. Ima tudi zelo široke tace, to pa zato, da lažje hodi po snegu. Dolg rep mu pomaga ohranjati ravnotežje. Poleg tega shranjuje maščobo in ker je pokrit z gosto dlako, si z njim med spanjem zaščiti obraz.

Spada med ogroženo vrsto in ga je v naravi zelo težko izslediti, saj živi precej samotarsko. Najbolj aktiven je ob zori in mraku, saj je takrat najmanj viden.

Snežni leopard lahko piha, mijavka, piska in joka ter spušča zvok, ki je podoben pisku lokomotive, ne more pa rjoveti.

Kot večina mačk jé meso. Je vse, kar najde, tudi mrhovino. Ubije lahko živali, ki so trikrat do štirikrat težje od njega, vendar se raje zadovoljijo z manjšim plenom, kot so zajci in ptice. Ima nenavadno lastnost, ki je mačke večinoma nimajo - pohrusta namreč tudi velike količine trave in vej.

Snežni leopard spada med najredkejše velike mačke, njihovo preživetje pa močno ogrožajo ljudje in klimatske spremembe. Snežne leoparde pobijajo divji lovci zaradi čudovitega gostega kožuha. V divjini jih živi le še nekaj tisoč. Ker mu grozi izumrtje, spada med zaščitene živali.

Barva krzna, ki se pozimi obarva v snežno belo barvo, mu pomaga, da se skrije pred plenilci. Poleg tega, da je zelo lep, je tudi zelo gibčen. Skoči lahko kar 15 metrov daleč.

Mladiči so ob rojstvu slepi in nebogljeni, imajo pa že debelo krzno. Oči odprejo po enem tednu. Krzno s pikami imajo že od rojstva.

Najdemo ga v gorovjih nad 4800 ali celo nad 6000 metrov nadmorske višine, ko se začne zima, pa se spusti do višine 1500 metrov.