Že ime samo pa pove, da so povezani z dežjem. Takrat jih, kot smo že dejali, najpogosteje srečamo. Ob deževnem vremenu namreč prilezejo iz svojih skrivališč.

Njegovo telo je kot cevka, ki ima dve odprtini. Svoje telo lahko obnavljajo. V zemlji jih lovijo krti, ki si jeseni pripravijo prave zaloge deževnikov. Pogrizejo jim nekaj kolobarjev - tako deževniki ostanejo živi, ampak ne morejo pa pobegniti. Ker pa so pravi mojstri v obnavljanju telesa, nekaterim uspe, da jim zrastejo novi kolobarji in pobegnejo iz krtovega skladišča.

Deževniki na vrtu jedo ostanke rastlin, ki jih prebavijo in nato izločajo majhne, zavite rjave kupčke, ki jih imenujemo glistine. S tem manj rodovitno zemljo spreminjajo v humusno prst, bogato s hranili. Poleg tega so zelo koristni tudi zato, ker rahljajo zemljo.

Najbolj vztrajni in pogumni rijejo tudi do enega metra globoko.

So hladnokrvne živali, kar pomeni, da sami ne uravnavajo svoje telesne temperature. V zimskem mrazu in poletni vročini se zarijejo globlje pod zemljo, čas hude suše pa preživijo tako, da se zvijejo in obdajo s sluzjo. Sluz, s katero je prekrit mu omogoča dihanje. Če se izgubi na asfaltu in se ne more pravočasno skriti v zemljo, se njegova sluz izsuši in pogine.

Ali je res, da lahko iz enega deževnika nastaneta dva, če ga presekamo na pol? Ne, to ne drži. Tak deževnik bo poginil. Preživel bo le, če je ranjen zadnji, manjši del telesa.

Deževnik, ki preživi hude zime in vroča poletja, ter se zna dobro skriti pred kosi, krti in ostalimi plenilci, lahko živi tudi 10 let. Deževniki so dvospolne živali. Jajčeca odlagajo na površje zemlje.

Deževnik se premika z raztezanjem in krčenjem mišic tako da člen za členom skrči v nekakšnem valu, ki potuje vzdolž njegovega telesa.

Če ga primemo v roke, se ponavadi močno zvija. To povzročijo čutila, s katerimi je prekrito njegovo telo. Na samo enem členu jih je tudi do 1900. Z njimi tipa, okuša in zaznava svetlobo.