Pri umetnem kloniranju znanstveniki uporabljajo različne metode za ustvarjanje genetsko enakih kopij. Cilj je ustvariti popolno kopijo živega organizma. Primer: Ovca Dolly (prvi sesalec, kloniran iz somatske celice). Postopek vključuje somatski celični jedrni prenos (SCNT), kjer se jedro telesne celice prenese v jajčno celico brez jedra.

Obstaja pa tudi terapevtsko kloniranje, katerega cilj je ustvariti zarodke za pridobivanje matičnih celic, ki jih lahko uporabimo za zdravljenje bolezni ali regeneracijo tkiv in pa molekularno kloniranje, kjer gre za kopiranje posameznih genov ali delov DNK, ki se nato vstavijo v mikroorganizme, da jih ti množijo. Ta tehnika je osnova za genski inženiring in proizvodnjo zdravil, kot je inzulin.

Prednosti kloniranja so razvoj regenerativne medicine (ustvarjanje tkiv in organov za presaditve) ter raziskovanje in zdravljenje genetskih bolezni.

S kloniranjem se lahko pomaga ohranjati nekatere ogrožene vrste živali, v kmetijstvu pa ustvarjanje živali ali rastlin z zaželenimi lastnostmi, kot so odpornost proti boleznim in višji pridelki.

Slabosti kloniranja seveda tudi obstajajo

Kloniranje zmanjšuje genetsko raznolikost, kar lahko poveča občutljivost na bolezni ali spremembe v okolju. Kloniranje pa lahko tudi ne uspe in se na takšen način ustvarijo živali ali rastline, ki so bolne in povzročajo kasnejše težave in zaplete, prav tako pa gre za zelo zapleten in drag postopek.

Vabljeni k ogledu animiranega prispevka o kloniranju iz oddaje Ugriznimo znanost