Rdečemu zelju pravimo "rdeče zelje", čeprav je v resnici vijoličaste barve, zaradi zgodovinskega poimenovanja in dejstva, da njegova barva ni vedno enaka – lahko se spreminja glede na pH vrednost tal in okolja, v katerem raste.

Krompir, rdeče oziroma vijoličasto zelje in belo zelje. Foto: BoBo

Rdeče zelje vsebuje pigmente, imenovane antociani, ki so občutljivi na pH vrednost. Odvisno od kislosti ali bazičnosti tal, v katerih zelje raste, se lahko njegova barva spreminja.
V kislem okolju (npr. kisla tla) ima zelje bolj rdečkast odtenek.
V nevtralnem okolju je običajno vijoličasto.
V alkalnem okolju (bazična tla) pa lahko dobi modrikast odtenek.

Rdeče zelje lahko uživamo surovo ali kuhano. Foto: TV Slovenija

Poimenovanje "rdeče zelje" izhaja iz zgodovinskih tradicij in različnih jezikov, kjer se izraz "rdeče" pogosto uporablja za opis rastlin ali živil, ki imajo rdečkaste, rožnate ali vijoličaste odtenke. Kljub temu, da zelje izgleda vijoličasto, se v različnih kulturah še vedno ohranja ime "rdeče zelje".

Belo in rdeče (vijoličasto) zelje. Foto: Dobro jutro