Potapljači morajo biti pozorni na globinsko omejitev. Pri uporabi običajnega stisnjenega zraka potapljači običajno ne gredo globlje od 30–40 metrov. Za globlje potope se uporabljajo specializirane mešanice plinov.
Večina potapljanja se izvaja v paru (»buddy system«), da imata potapljača medsebojno pomoč v primeru težav.
Varnonstni postanki, ko se dvigujemo iz globin
Pri potopu, globljem od 10 metrov je pomembno izvajati varnostne postanke na poti proti površju, da se telo postopoma prilagodi spremembi tlaka.
Potapljač ne more biti vsak - potrebno je znanje in dobra pripravljenost ter seveda interes
Potapljanje s kisikovo jeklenko zahteva usposabljanje, ki vključuje teoretične osnove (fizika plinov, učinki tlaka, varnostne prakse) in praktične veščine (uporaba opreme, ravnanje v sili).
Psihološki in fizični dejavniki potapljača
Sproščenost: Pomembno je, da potapljač ostane miren in nadzorovan, saj lahko panika vodi v nevarne situacije.
Fizična pripravljenost: Potapljači morajo biti v dobri fizični kondiciji, saj potapljanje zahteva vzdržljivost in prilagodljivost v spreminjajočih se razmerah pod vodo.
Kakšna je profesionalna potapljaška oprema?
Kot smo že dejali je to kisikova jeklenka, regulator dihanja, napihljiv jopič, ki se nosi čez telo in na katerega se običajno pritrdi jeklenka, potapljaški manometer (instrument, ki prikazuje tlak v jeklenki), potapljaška maska, ki pokriva oči in nos, potapljaška dihalka (majhna cevka, ki omogoča dihanje, ko je potapljač na površini z obrazom v vodi). Potem so tukaj še plavutke, potapljaška obleka, rokavice, potapljaški čevlji, potapljaški računalnik (elektronska naprava, ki meri globino, čas potopa, hitrost vzpona in količino dušika, ki jo telo absorbira). Potapljači potrebujejo tudi globinomer, ki prikazuje trenutno globino, na kateri je potapljač, orodje za varnostne postanke (dekompresijske boje), nož ali orodje za rezanje, signalne naprave (vključujejo piščalko, svetilko, svetlobne palčke ali zvočne signale, ki jih uporabijo potapljači v primeru nevarnosti).
